logo-mini

13 BRAZILSKIH FOTOGRAFOV

21. junij - 18. julij 2013

Brazilska fotografija doživlja razcvet, ki ga zaznamuje živahno dogajanje na področju razmišljanja, produkcije in izmenjave podob. V zadnjih desetletjih v Braziliji neprenehoma narašča število fotografskih univerz, galerij, posvečenih tej zvrsti umetnosti, festivalov, razširjenih po različnih mestih države, predstavitev knjig, sejmov, ki spodbujajo gospodarski razvoj na področju fotografije, in navsezadnje izmenjav fotografske umetnosti ter sodelovanj fotografov z drugimi državami.

Brazilski fotografi ustvarjajo dela izjemne umetniške in dokumentarne vrednosti, ki so bila nagrajena tako v Braziliji kot v tujini. Ne posegajo samo po papirju, ampak uporabljajo najrazličnejše tehnike in podlage. Osvobojeni dosedanjih okvirov tako na primer s kemikalijami intervenirajo na film ali ustvarjajo večkratne ekspozicije podob, s čimer slikajo urbano krajino, ki jo imajo v mislih (in ne tiste, ki jo je posnel objektiv).
Del te produkcije bo na ogled na razstavi 13 brazilskih fotografov. V Slovenijo prvič prihaja razstava, ki je posvečena izključno brazilski sodobni fotografiji. Na njej se bo s svojimi avtorskimi serijami predstavilo 13 fotografov, ki se razlikujejo po tematskem in formalnem izrazu.
Fotografije Claudie Jaguaribe, ki v ospredje postavlja otroke favel Ria de Janeira, odzvanjajo v podobah Cassia Vasconcellosa, posnetih iz zraka, na katerih lahko s precejšnje razdalje opazujemo življenje v malem, ki se odvija na peščeni plaži. Portreti ljudi Luiza Brage, ki živijo na območju, kjer je voda v izobilju, vzpostavljajo dialog s fantazijsko pripovedjo o suši Joãa Castilha. Fotograf Penna Prearo predstavlja lahkoten ples balerine iz blaga v vetru, medtem ko nas Letícia Ranzani z vizualnimi sredstvi potegne v temačnost strahu in fenomen preganjavice, značilne za velika mesta. Gui Mohallem se postavi v središče praznovanja, ki poteka od spomladanskega enakonočja do poletnega solsticija, njegove podobe pa so povezane z delom Eustáquia Nevesa o verskih obredih in sinkretizmu v odmaknjenih skupnostih quilombov. Z delovanjem kemikalij na emulzijo fotografskega filma Davilym Dourado uničuje čas in nas popelje v devetnajsto stoletje, skupaj s podobami na tkanini Luise Malzoni, ki se navezujejo na portrete albinov v svetlih barvah Gustava Lacerda.

Poleg fotografij bosta na ogled tudi dve video projekciji kolektiva Cia da Foto: v projekciji Dež se soočimo s problematiko poplav v mestu São Paulo, v Maršu pa spremljamo delavce na poti v službo. Nazadnje Alícia Peres v dokumentarnem videu Dekleti prikaže intimne trenutke v življenju lezbičnega para Juliane in Priscille.

Fotografi:

Luiz Braga (1956) se je s fotografijo prvič srečal pri enajstih letih. Leta 1983 je končal študij arhitekture, vendar se z njo ni nikoli ukvarjal. Do leta 1981 je fotografiral predvsem v črno beli tehniki, dokler ni odkril živih barv amazonskih ljudskih podob, od koder izvirajo njegove slike čolnov, parkov in popularnih barov, ki združujejo naravno in druge vire svetlobe. Na razstavi je predstavljen z dvema fotografijama, in sicer Babá Patchouli (Varuška Patchouli) in Rosa no Arraial (Rosa na vaški zabavi).

Umetniška produkcija João Castilha (1978) je cenjena tako v Braziliji kot v mednarodnem prostoru. Na razstavi predstavlja serijoRedemunho (Vrtinec), fantastično pripoved o brazilski pokrajini sertão, ki po geografski strukturi spominja na puščavo, kjer je gojenje rastlin težavno, vode pomanjkuje in življenje pa je zelo težko. V takšni osamitvi so se ljudje naučili živeti v neotipljivem svetu. V puščavi verjamejo, da »hudič živi v vrtincu« in tako tudi fotografije izhajajo iz teh verovanj.

V seriji Negative Experience (Negativne izkušnje) Davilym Dourado (1975) svoje fotografije ustvarja s pomočjo kemijskih eksperimentov, v katerih svoje filme izpostavlja različnim kislinam, belilom in detergentom, ki film razjedajo, ta pa se začne raztapljati, s čimer nato ustvari novo fotografijo. Očitna realnost se tako spremeni v drobce sanj, skritih v spominu.

Umetniški kolektiv Cia de Foto (2003) je bil ustanovljen v São Paulu in je sprožil pravo polemiko, saj je odpravil priznavanje avtorstva posameznega fotografa v prid kolektiva. Kolektiv raziskuje možnosti fotografskega medija kot primerno ustavljalno polje, v želji da bi približal različne umetniške govorice in pod vprašaj postavil prostor podob ter njihovo razumevanje. Na razstavi sta predstavljeni dve video projekciji. V videu Marcha (Marš) spremljamo delavce na poti v službo, kako hodijo po ulicah soseske v São Paulu, v iskanju demokratičnega prostora v razslojeni družbi. V videu Chuva (Dež) je prikazana napetost mesta, ki ne more več vzdrževati lastne rutine, prekinjene zaradi posebnega dogodka, ki znatno obremeni ranljivo ravnotežje mesta São Paulo.

Za umetniško produkcijo Claudie Jaguaribe (1955) je značilno intenzivno vizualno raziskovanje, ki povezuje različne umetniške medije, kot so fotografija, video, internet in inštalacije, s katerimi obravnava različna vprašanja sodobnosti. V zadnjih sedmih letih se je umetnica posvetila fotografiranju krajine z namenom poustvarjanja narave. Serija Entre Morros (Med hribi), ki je predstavljena na razstavi, je bila leta 2010 nominirana za nagrado Pictet za fotografijo in vključena v knjigo Growth, ki jo izdaja teNeues.

V dvajsetem letu starosti je Gustavo Lacerda (1970) začel svojo kariero kot fotoreporter in se kasneje usmeril v oglaševalsko fotografijo – področje, na katerem je tako v Braziliji kot v tujini prejel številne nagrade. Od začetka devetdesetih let je izvedel številne fotografske raziskave in projekte, med katerimi si posebno priznanje zasluži serija Albinos (Albini), ki je predstavljena na razstavi in za katero je prejel prvo nagrado Conrada Wessla v Braziliji.

Luisa Malzoni (1980) je leta 2001 zaključila študij fotografije, med katerim je razvila neizmerno strast do tehnik iz 19. stoletja. Daljše obdobje je delala v laboratoriju, leta 2005 pa je postala strokovnjakinja za restavriranje filmov v brazilski kinoteke. Raziskovala in razvijala je tehnike restavriranja barv, znanje pa je uporabila pri projektu ohranjanja prvih brazilskih barvnih filmov. V seriji Tessituras se Malzoni pogloblja v portrete. Z digitalno kamero fotografira osebe v naravni svetlobi, vedno ob istem času in na istem mestu. Portretiranca vodi skozi vprašanja in teme, ki jih želi obravnavati. Ko naredi digitalni fotolit, se začne zahtevnejši postopek ustvarjanja: tiskanje. Vsakakopija je edinstvena in izdelana ročno.

Gui Mohallem (1979) na razstavi predstavlja podobe iz svoje prve knjige - Welcome Home (Dobrodošli domov). Serija, ki jo je pričel ustvarjati leta 2009 v svetišču v notranjosti ZDA, prikazuje umetnikovo izkušnjo, ko je tri leta zaporedoma doživel Beltane, kjer se na podeželju vsako leto zbere približno 700 ljudi na praznovanju poganskega rituala plodnosti. Fotografije so bile leta 2011 razstavljene tako v Braziliji kot v omenjenem svetišču sredi gozda.

Fotograf in video umetnik Eustáquio Neves (1955) je leta 1980 končal študij kemije, kjer je pridobil znanje, ki ga s pridom uporablja na svoji dolgi poti iskanja in razvijanja alternativnih tehnik za ravnanje z negativi in fotografskimi kopijami. V zadnjih treh letih se je ukvarjal predvsem z elektronskimi mediji, zlasti s sekvencami in gibanjem. V seriji Os Arturos umetnik predstavlja delček več kot pet let trajajočega projekta o verskih ritualih in sinkretizmu v skupnostih quilombov (uporniških skupin pobeglih sužnjev, ki so se borile proti suženjstvu) v Braziliji.

Alícia Peres (1983) je ena izmed najvidnejših vizualnih umetnikov nove generacije umetnikov v São Paulu. V Photonu bo predstavljena z dokumentarnim videom Meninas (Dekleti). Dokumentarna pripoved prikazuje trenutke v življenju lezbičnega para Juliane in Priscile, ki jih je avtorica pričela spremljati leta 2006, in predstavljajo intimne prizore deklet med poročnim obredom, nosečnostjo in ob rojstvu dvojčic Lune in Maie.

Penna Prearo (1949) je umetnik, ki fotografijo uporablja kot izraz svojih fantazij, sanj in halucinacij. Svojo fotografsko kariero je začel leta 1972, ko je fotografiral glasbene nastope in gledališke predstave. O tu prihaja navdih za njegovo trenutno prakso inscenirane fotografije. V seriji Ballerinas (Balerine) uporablja alegorijo »bitij« iz blaga, ki plešejo v vetru v najrazličnejših brazilskih pokrajinah. Kot se glasba izrisuje v partiturah, tako fotografije Preara v fotografskemu filmu uresničujejo njegov poetični imaginarij.

Letícia Ranzani (1980) je vizualna umetnica, ki se ukvarja z različnimi mediji, med drugim tudi s fotografijo. V Photonu predstavlja delo O Começo é Sempre o Escuro (Začetek je vedno temen), skozi katerega raziskuje možnost pretvorbe fotografske podobe v domišljijsko vajo, kjer se svet spremenja v nekaj nedefiniranega in nepričakovanega. Napeto ozračje podob spominja na preganjanje, ki pa ne razkriva ne preganjalca ne preganjanega, ampak zgolj prizore, ki jih zaznamo kot prebliske obupanca na begu.

Cássio Vasconcellos (1965) je svojo fotografsko pot začel leta 1981 in velja za enega najbolj prominentnih brazilskih fotografov. Znotraj njegove produkcije izstopajo podobe iz zraka: iz višine je fotografiral skoraj vse brazilske regije in leta 2010 izdal knjigo. Na razstavi umetnik predstavlja sestavljeno kompozicijo Praia (Plaža), ki jo sestavljajo desetine fotografij. Morje in pesek sta posneta na osamljeni plaži na jugu zvezne države Alagoas, kopalci pa so iz plaž Copacabana, Ipanema, Guarujá in Trancoso.

Avtorica idejne zasnove, kustosinja in producentka

Fernanda Prado Verčič

Izvedba

V sodelovanju s Centrom za sodobno fotografijo - Photon

Podpora

Kulturni oddelek Ministrstva za zunanje zadeve Brazilije s podporo Veleposlaništva Brazilije v Ljubljani