logo-mini

BREDA BEBAN: MUSICAL FOR THE SENSES

22. marec - 30. april 2013
Breda Beban se je v svetu vizualne umetnosti znašla slučajno; njena prvenstvena želja je bila študirati oblikovanje, ki pa je bilo v zgodnjih 70. letih na zagrebški akademiji le izbirna vsebina znotraj klasičnega likovnega programa. Postala je slikarka, nakar je svojo prakso kontinuirano nadgrajevala in spreminjala. Malce posplošeno bi lahko njeno ustvarjalno pot razdelili na več specifičnih obdobij z dokaj ostrimi ločnicami. Velike življenjske prelomnice, tako osebne kot kolektivno družbene, so neizbežno zaznamovale njena avtorska hotenja, ki so – kot pri številnih umetnikih – izrazito avtobiografska. Ko je prišlo do sprememb v izraznosti, starih del običajno ni več javno razstavljala, nekatera je celo namerno uničila. Zgodnje obdobje (1978-1985) je bilo zaznamovano z monumentalnim slikarstvom, polnim iskrene ekspresivnosti in ikonične spiritualnosti. Nato je nastopil čas gibljive slike; leta 1986 se je začelo intimno in kreativno partnerstvo z mladim zagrebškim filmarjem Hrvojem Horvatićem, ki je rodilo izjemno prepoznavna video in filmska dela. Ta so zaradi svoje meditativnosti in zamaknjenosti predstavljala metaforo nekega vzporednega univerzuma, poklon drugačnemu svetu, mistiki preteklosti in povezanosti posameznika z okoljem.

Leta 1991 je bila zaradi brutalnega izbruha nacionalizma in zametkov krvave vojne prisiljena zapustiti Zagreb in razpadajočo multietnično Jugoslavijo. Zaradi mešanih korenin ji je le-ta predstavljala edino pravo domovino. Breda Beban in Hrvoje Horvatić sta se kmalu ustalila v Londonu, kjer sta nadaljevala svoje delo v povsem novem, relativno neznanem kulturnem miljeju; kar nekaj let je trajalo, da sta ga popolnoma sprejela in ponotranjila. Po uspešnem lansiranju kratkega filma 'Jason's Dream', ki je naznanil radikalni ustvarjalni preskok in dokončno sprejetje novega okolja, je tragično preminil Hrvoje Horvatić. Breda Beban je po tej osebni tragediji sama nadaljevala nakazano umetniško usmeritev, se tematsko dodatno razprla in postala vse bolj perceptivna do svojega neposrednega okolja. V obdobju od 1997 do 2012, ko je tudi sama podlegla težki bolezni, so nastala njena najbolj prepoznavna dela. Razstava 'Musical for the Senses' tako želi predstaviti esenco njenega avtorskega delovanja, četudi se zlasti osredotoča na intimistično občutena dela, ki v središče postavljajo subtilne in večplastne zgodbe hipnih impresij, medčloveških odnosov, komunikacije in ljubezni.

Izraznost oziroma sporočilnost del Brede Beban je v izvorni intenci vselej intimna, četudi v podtonu pogosto obravnava tematike, ki zadevajo širšo družbeno-politično in ekonomsko stvarnost. Avtoričin zorni kot je osredotočen na mikro svet posameznika, ki skozi lastno optiko doživlja makro družbene premike; četudi izrazito osebna, so ta dela tako vselej zaznamovana z odrazom politične klime in duhom prostora, v katerem so nastala. Osrednja fotografija iz serije 'I Lay on the Bed Waiting for His Heart to Stop Beating' (2000) prikazuje skromno posteljo v turobnem kotičku javne bolnišnice v Homertonu, kjer je čakala na izid nenadne bolezenske agonije svojega partnerja. Z osebno bolečino zaznamovana podoba obenem priča o siromašni londonski četrti, kjer življenje njeni osebni drami navkljub nemoteno teče dalje. Tudi omenjeni kratki filmski muzikal 'Jason's Dream' poleg osrednjega motiva sramežljive ljubezenske igre dveh mladostnikov, nekomformističnega poeta in tovarniškega delavca ter v boljše življenje zagledano natakarico, pripoveduje zgodbo britanskega multikulturnega proletariata, ki ga protagonista (kakor tudi avtorica) utelešata.

Novejša umetniška produkcija je tako (dobesedno) polna življenja; v osrednjih vlogah se namreč vselej pojavljajo ljudje oziroma sveže sledi njihove prisotnosti. Motive, bodisi pazljivo režirane in vnaprej zamišljene, bodisi povsem intuitivne in slučajno zabeležene prizore, je - izhajajoč iz povsem vsakdanjih aspektov posameznikovega življenja - vselej iskala v lastnem življenju in svoji neposredni okolici.

Fotografska serija 'Arte Vivo' je začela nastajati po obisku Buenos Airesa, ko se je spoznala z deli pokojnega argentinskega umetnika Alberta Greca, čigar praksa se na subtilni ravni ujema z njenimi umetniškimi aspiracijami in iskanji. Tudi Greco je v ospredje postavljal človeka kot ultimativno umetniško delo in najpopolnejši »ready made«. Leta 1962 je objavil manifest 'Arte-Dito' in delo 'Arte Vivo', kjer je v sklopu prve razstave Žive umetnosti v Parizu v središče postavil kolega Alberta Heredia, ga obkrožil s kredo ter ga označil za umetniško delo in poimenoval kot »avanturo stvarnega«. Na sledi te ideje je Breda Beban inscenirala in dokumentirala zaljubljene pare, ki se poljubljajo v javnem prostoru; prostore so izbrali sami na podlagi simbolične vrednosti znotraj njihovega odnosa. Četudi avtorica na fotografijah v rokah drži tablo z izpisanima njunima imenoma, protagonisti ostajajo anonimni univerzalni junaki v nedoločenem prostoru in času. Fotografski izsek trenutka ne prinaša referenc na čas prej in potem, ampak ovekoveča zgolj ta neponovljivi trenutek. Kasneje sem ob gledanju podobe objetega para v strastnem poljubu na tržaškem pomolu izvedel, da sta se bojda upodobljenca dan po tem, ko je bila posneta fotografija, razšla. »To je pač življenje,« je situacijo pokomentirala Breda Beban.

Na soroden način je zasebnost pripeljala v javno sfero tudi z delom 'Beautiful Exile' (2003), ki predstavlja video portrete žensk med spolno naslado in doživljanjem orgazma. Povsem vsakdanje in docela intimno dejanje, ki se zaradi kulturnih konvencij vselej odvija v domačem in varnem okolju, je prikazano neposredno in skrajno estetizirano. Portreti pričajo o fizični in kemični interakciji telesa z umom. Orgazem se odvija v glavi kot posledica fizične stimulacije in mentalnega stanja, zato video posnetki prikazujejo le obraze protagonistk. Breda Beban je verjela, da človeški obraz predstavlja izjemno geografijo pomenov z neštetimi variacijami, ki zakriva skrivnostno in nedognano psiho slehernega miselnega bitja. Na izjemno neposreden in s konvecijami neobremenjen način se loteva tudi lastne intime, kar je odločno izkazala s kompilacijo kratkih narativnih video impresij 'Little Films to Cry to' (2002-2003). Kratki video zapisi dokumentirajo zasebni svet avtorice in odražajo njeno videnje in doživljanje večnih življenskih tematik: ljubezni in prijateljstva, snidenj in slovesov, življenja in smrti.

Zgodba o nenavadnem srečanju in svojevrstni ljubezni na prvi pogled je izpričana v video instalaciji 'The Most Beautiful Woman in Gucha', skozi katero je ustvarjena neverjetna napetost med dvema protagonistoma, ki se sredi evforičnega slavja ne zmenita za svet okoli sebe. Bučni zvoki trubačev v Guči spremljajo trenutke intenzivne neverbalne komunikacije med protagonistoma, trebušno plesalko in pijanim mladeničem, ki se je na njeno sugestijo znašel v medsebojni igri telesnega rituala in obrazne mimike. Video pripoved tako naključno ujame usodno privlačnost protagonistov, ki se skušata izogniti trdno določenim pravilom vedenja pod budnim nadzorstvom prisotnih varnostnikov.

'Musical for the Senses' se tako prevenstveno osredotoča na mikro-zgodbe običajnih ljudi in njihovih vsakdanjih trenutkov ter tako nekoliko zaobide velike družbeno-politične zgodbe, ki se nezadržno odvijajo v ozadju in puščajo pečat na vseh nivojih življenja. Prisotnost širšega družbenega konteksta je v delih Brede Beban običajno nakazana, a le redko jasno in nedvoumno izražena. Njena najboljša in najučinkovitejša dela tako prikazujejo iskrene fragmente stvarnega življenja. Tako sta se protagonista filma 'Jason's Dream', Aisha in Jason, med snemanjem menda resnično zaljubila.

(Miha Colner)