logo-mini
Damir Očko, SPRING, 2012

DAMIR OČKO: SPRING / We Saw Nothing But The Uniform Blue Of The Sky

Samostojna razstava zagrebškega umetnika Damirja Očka

1. 4.-8. 5. 2015

Samostojna razstava zagrebškega umetnika Damirja Očka predstavlja dva njegova novejša filma SPRING in We Saw Nothing but the Uniform Blue of the Sky. Obe deli na različnih asociativnih nivojih povezujeta elemente filmskega jezika, zvočne kompozicije in poezije v neločljivo celoto, katere motivi temeljijo na preskušanju meja percepcije in zmogljivosti človeka ter njegovega telesa.

Damir Očko, ki bo letos razstavljal v hrvaškem paviljonu v sklopu 56. beneškega bienala, se v svoji avtorski praksi posveča pomembnim vprašanjem tako intimnih kot kolektivnih stvarnosti sedanjosti na način raziskovanja meja in prožnosti človeškega telesa ter subtilnega obravnavanja družbeno-političnih vprašanj sodobnega sveta. Njegova dela se običajno umeščajo v odprto polje med (vizualno) poetičnim in (pomensko) družbeno ozaveščenim. Če se prvo odraža v odmerjeni in pretanjeni rabi filmskega jezika, kompleksni poeziji in eksperimentalnih zvočnih kompozicijah, je pomenska komponenta del običajno skrita v podtonih in metaforah, ki odpirajo temeljna vprašanja o položaju posameznika znotraj družbe, o kalupih in pričakovanjih, o utesnjenosti in sponah.

V središču avtorjevega novejšega delovanja je pogosto človeško telo, ki poleg svoje fizične predstavnosti služi kot metafora neznatnosti posameznika nasproti nedotakljivosti struktur moči in mogočnosti narave. Pri tem se ne nanaša na historični romanticizem ali sodobne utopije, ampak na lastno senzibilno videnje kolesja aktualne politike in ekonomije, ki si ne ozirajoč se na težnje in potrebe posameznika utira svojo začrtano pot, ter na svetobolje človeka, zavedajočega se svoje nemoči in neizbežnega uklanjanja. Ta nemoč, pritisk in neizmerna prožnost so simbolizirani v telesu, tako individualnem kot družbenem. Na drugi strani je Očko pravzaprav fasciniran s preizkušanjem skrajnih fizičnih meja človeškega telesa in odkrivanjem njegovih disfunkcij. Zanima ga njegova prilagodljivost, odpornost na zunanje dejavnike, njegove sistemske napake in umeščenost v okolje. S tem predstavlja svoje poglede na medčloveške odnose in družbene spone.

Damir Očko (1977) je eden bolj prepoznavnih in uveljavljenih sodobnih hrvaških umetnikov svoje generacije. Svoje videe, filme, poezijo in dela na papirju je predstavil v nekaterih prominentnih institucijah in festivalih. Njegova dela utelešajo latentno obliko nasilja in prepletajo elemente, ki utemeljeno in poetično prevajajo družbene spone, katerim so podvržena naša telesa, pri tem pa vzbuja občutja prehodnosti in tranzicije. Damir Očko živi in deluje v Zagrebu.

www.damirocko.com