logo-mini

JEFFREY SILVERTHORNE: CROSSING TIMES

27. oktober do 22. november 2010

Fotografije Jeffreya Silverthorna so čudovite, vendar po svoje tudi grozljive in šokantne, Postavljene so v kraje, kjer večina od nas še ni bila. Napeljujejo na temne skrivnosti telesnosti in smrti, razkrivajo svet prostitucije, nezakonitih priseljencev, mejnih barčkov, poceni hotelov in mrtvih. Silverthorne vsakega med nami, ki gleda te fotografije, napravi za pričo v smislu Goyine izjave – “videl sem”…

"Kaj je fotografija? Običajno je prikaz, včasih manipulacija ali iluzija. Osebno so mi najboljše fotografije tiste, ki opazovalca prenesejo, mu za trenutek prikažejo vrh nečesa na nov in izviren način. Ali tiste, ki prikazujejo nekaj, česar pravzaprav niti ne opazimo. To je umetnost. Več tisoč umetnikov, ki ureja barve in nekaj črt. Vendar obstaja le en Mondrian, zato ob njegovih delih vzklikamo, kako čudovita so. Silverthorne nikakor ni Mondrian. Vendar ju je smiselno omeniti skupaj, pa četudi le zaradi dejavnika čudovitosti; kakovosti, za katero si želimo, da bi jo tudi sami znali pričarati; naključnosti, ki je ravno pravšnja.
Silverthorne, prav tako kot Mondrian, dela s subjektom. Vendar se zdi, da si je za subjekt izbral opazovalce, torej nas same. (Pri Mondrianu se vse vrti okrog vprašanja, kako je mogoče uravnotežiti jajce na hrbtni strani žlice na premikajočem se vlaku). Kaj smo mi? Menim, da „mi“ v okviru Silverthornovega dela pomenimo naše predsodke, pomanjkljivosti, spomine, ogorčenost, strah, radovednost, želje, sočutje, jezo, užitke, … Če se osredotočimo na fotografije, v njih ne vidimo veliko Silverthorna – on je mrtev moški na postelji – vendar vseeno vidimo veliko njegovega. Silverthorne kot subjekt je naključen – v resnici dejansko dela z „nami“.
Te majhne podobe trenutkov so velika dela. Morda so prav to Silverthornova najboljša dela. Želim si, da bi si jih lahko ogledoval še naprej. To so dela, ki opazovalca prenesejo."

(Jon Hendricks, Fluxus Consulting Curator, MOMA, New York)