logo-mini

Madžarski klasiki fotografije

14. junij - 27. julij 2011

Fotografije Brassaïa, André Kertesza, Roberta Cape, Lázsla Moholy-Nagya in Mártona Munkácsija predstavljajo najbolj dragocen zaklad madžarskega fotografskega muzeja. V izboru za galerijo Photon je predstavljenih po pet svetovno znanih fotografij petih madžarskih umetnikov, ki so že v svojem času veljali za revolucionarne in izjemno inovativne osebnosti, katerih vpliv sega tudi v čas desetletja kasneje. Fotomuzej iz Kecskeméta hrani predvsem madžarsko fotografijo, ob tem pa tudi izbor svetovne fotografije. Zbirka obsega več kot milijon muzejskih kosov (fotografij, negativov, fotoaparatov…) od zgodnjih začetkov fotografije pa do danes; najstarejša dagerotipija je bila narejena leta 1840. Arhiv madžarskih avtorjev je izjemno obsežen, pri čemer so enako vrednoteni fotografi, ki so postali slavni na tujem, kot tisti mojstri, ki so ostali na Madžarskem,  kot so József Pécsi, Rudolf Balogh, Károly Escher, Olga Mate in drugi. Fotomuzej odkupuje in hrani tudi dela pomembnejših sodobnih avtorjev.

Brassaï [Gyula Halász] (Brassó [Brasov], 9. september 1899 – Pariz, 7. julij 1984)

Umetnik, po rodu iz Brassó (zdaj Brasov, Romunija), je Madžarsko zapustil kot mladenič ter se podal v Berlin. Delal je kot novinar in se vpisal na tečaj na Kunstgewerbschule. Leta 1923 se je preselil v Pariz, kjer je živel do svoje smrti. Ob prihodu v Pariz ni pokazal zanimanja za fotografijo. Leta 1925 ga je prijatelj seznanil z umetniškim delom Atgeta. Nad fotografijami je bil tako prevzet, a je pariškega fotografa zmeraj smatral za vzor. Leta 1926 se je seznanil z Andréjem Kertészom, katerega je spremljal na njegovi fotografskih potovanjih. Kertész ga naučil osnov fotografije, vendar je Brassaï šele leta 1929 začel ustvarjati splošne fotografije. Njegov album z naslovom Paris de nuit (1931) je dosegel mednarodni uspeh. V svojem srcu je vedno želel biti umetnik, kar pojasnjuje njegovo psevdonim Brassaï, ki ga je uporabljal za svoje fotografsko delo, medtem ko je ime Halász uporabljal za svoje slike, za katere je upal, da ga bodo vpisale v zgodovino. Leta 1932 je objavljal v nadrealistični reviji Minotaure in to je bil čas, ko se je spoprijateljil s Picassom. Med leti 1935 in 1947 je Brassaï delal za agencijo RAPHO, več desetletij po letu 1937 pa je delal za Harper's Bazaar. Poleg številnih nagrad in priznanj je leta 1976 prejel francosko odlikovanje za zasluge (French Order of Merit) kot priznanje za svoje delo. 

 

Capa, Robert [Endre Ernő Friedmann] (Budimpešta, 22. oktober 1913 – Thai Binh, 25. maj 1954)

Na osnovi še vedno aktualnih besed Stefana Loranta, je Capa največji svetovni vojni fotograf. Eden izmed znanih komentarjev Capa je bil: "Če vaše slike niso dovolj dobre, nisi dovolj blizu." Sprva pod vplivom Kassáka, se je Capa začel zanimati za novinarstvo leto pred zaključkom visoke šole. Fotografirati je začel leta 1930. Istega leta je bil aretiran zaradi sodelovanja v levičarskih demonstracijah. Nato je moral zapustiti državo. Njegov prvi postanek v tujini je bil v Berlinu, kjer se je vpisal na German Political College. Zaradi pomanjkanja denarja je vzel delo v temnici v fotografski agenciji Dephot. Dobil je tudi pomembno nalogo: fotografiratiTrotskyja na socialističnem kongresu v Koebenhavnu. Leta 1933 se je preselil v Pariz, kjer je poskušal srečo s spremembo imena. Leta 1936 je odpotoval v Španijo, saj je dobil s strani Regards naročilo, da fotografira revolucijo. Njegova fotografija z naslovom Padli vojak mu je prinesla priznanje, ki ga je uvrstilo med fotografske klasike. Zatem se Capa nikoli ni zares ustavil; potoval je tja, kjer je bil kak oborožen spopad. Med drugo svetovno vojno je fotografiral v Angliji, Severni Afriki, na Siciliji in v Italiji (?). Na Dan D je spremljal prve ameriške vojake, ki so pristali na Omaha Beach. Leta 1947 je združil moči z Davidom Seymourjem, Henrijem Cartier Bressonom, in Georgeom Rodgerjem in ustanovili so Magnum Photos. Leta 1954 ga je Life angažiral za fotografiranje konfliktov v Indokini, kar je bilo zanj usodno, saj je blizu mesta Thai Binh stopil na mino in se smrtno ponesrečil.

Kertész, André [Andor Kertész] (Budimpešta, 2. julij 1894 – New York, 28. september 1985)

Diplomiral je na komercialni gimnaziji leta 1912, nato pa začel delati v Budapest Stock Exchange. Svojo prvo plačo je porabil za nakup kamere ICA in postal samouk fotograf. Konec leta 1914 je bil vpoklican; v žepu je s sabo na fronto nesel Voigtländerja. Prav med vojno je posnel prvi dve sliki, ki sta bili objavljeni v reviji. Leta 1927 se je preselil v Pariz, kjer je svoje življenje madžarskega uradnika zamenjal za življene pariškega umetnika. Tukaj je doživel uspeh s svojim globoko humanističnim, subjektivnim in edinstvenim slogom – slogom, ki ga je preoblikoval v enega največjih umetnikov fotografov vseh časov. Kot je dejal Henri Cartier-Bressona: " Karkoli smo naredili, je Kertész naredil prvi". Kot madžarski priseljenec v Parizu je Kertész delal za revije kot so Vu, Sunday Times (London), Berliner Illustrierte Zeitung in Uhu. On je spodbudil oba, Brassaïa in Robert Capo, da se preizkusita v fotografiji. Prva Kertészeva razstava je bila leta 1927 v Parizu, v galeriji Sacre du Printemps. Leta 1936 je na željo Keystone Studios odpotoval v Ameriko. Nameraval je ostati le nekaj mesecev, vendar ga je izbruh vojne tam zadržal. Od leta 1937 do 1949 je delal kot svobodni fotograf, prejemajoč naročila od Look, Harper's Bazaar in Vogue. Leta 1944 je postal ameriški državljan. Od leta 1963 do svoje smrti se je posvetil urejanju in objavljanju svojega življenjskega dela, hkrati pa je še naprej fotografiral. Njegovo delo je postalo zelo cenjeno in zanj je prejel številne nagrade. 

 

Moholy-Nagy, László (Bácsborsód, 20. julij 1895 – Chicago, 24. november 1946)

Po končani srednji šoli v Szegedu se je László Moholy-Nagy preselil v Budimpešto, kjer se je vpisal na študij prava. Po izbruhu vojne je leta 1915 postal vojak in bil huje ranjen v bitki. V času njegovega bivanja v vojaški bolnišnici je začel risati in slikati. Leta 1919 je bil prisiljen pobegniti v Avstrijo, kjer se je seznanil s Kassákom. Ta stik se je izkazal kot odločilen za prihodnost njegove življenjske poti. S priporočilom Kassáka se je pridružil Bauhausu v Nemčiji. V Berlinu je spoznal svojo prvo ženo Lucio Schultz, od katere se je naučil tehnike fotografije. V starosti 26 let ga je Gropius prosil, da bi predaval na Bauhausu; pomagal je pri razvoju teoretičnega programa in podobe šole. S svojimi obsežnimi fotografskimi izkušnjami in teoretičnim znanjem je Moholy pokazal, da je mogoče preseči ozke kompozicije in uporabiti druga sredstva (kot je svetloba, senca, prostor, masa, barva in risba), da bi odkrili novo vsebino. Bil je eden prvih fotografov, ki je eksperimentiral s fotogrametrijo. Zavestno uporabo fotomontaže je pojmoval kot sredstvo za portretiranje realnosti na nov način. Z vzponom fašizma v Nemčiji se je preselil v tujino. Leta 1937 se je preselil v Chicago (ponovno na povabilo Gropiusa), kjer je pomagal vzpostaviti New Bauhaus. Ko je bil New Bauhaus razpuščen, je ustanovil lastno School of Design, ki je leta 1944 postala College of Design. Akademijo je vodil vse do prezgodnje smrti.

Munkácsi, Márton [Márton Munkácsi, Márton Mermelstein] (Kolozsvár, 18. maj 1896 – New York, 13. julij 1963)

Eden izmed svetovno znanih madžarskih fotografov in ustanovitelj žanra modne fotografije, ki je dosegla svoj vrhunec v delu Avedon. Pri šestnajstih letih je - še vedno kot Márton Mermelstein – odšel od doma. Delal je kot slikar in dekorater, pisal je tudi poezijo in se preizkušal kot amaterski dramski umetnik. Nato je postal novinar, ki je svoje članke opremljal s svojimi fotografijami. Ko je bil star osemnajst let je že redno objavljal članke. Kot športni fotograf je poskušal pripraviti nove in nenavadne kompozicije. Včasih se je povzpel tudi na streho ali po požarnih stopnicah, da je ustvaril fotografije, ki so bile povsem nenavadne. Leta 1928 se je preselil v Berlin. S pridružitvijo založbi Ullstein je postal hitro premikajočih fotoreporter, ki je bil vedno na kraju, ko se je nekaj zgodilo. On je fotografiral zrakoplov Zeppelin in naredil portrete Lenni Riefenstahl ter Kemal Atatürka. Že med bivanjem na Madžarskem je oblikoval svoje ideje o fotoreportaži: "Če si želite ogledati v tisočinki sekunde stvari, mimo katerih gredo brezbrižni ljudje slepo mimo - to je teorija fotoreportaže. In stvari, ki smo videli v tej tisočinki sekunde, moramo potem v naslednji tisočinki sekunde fotografirati - to je praktično stran fotoreportaže". Leta 1934 je Munkácsi v luči rastočega fašizma emigriral v ZDA, kjer je kmalu postal najbolje plačan fotoreporter v New Yorku. Njegova modna fotografija za Harper's Bazaar, Fortune, Vogue ga je postavila za ustanovitelja novega sloga: on je bil tisti, kije v ta žanr pripeljal dinamiko in ibanje. John Esten je ta slog poimenoval kot "Munkácsijevo gibanje". Umrl je zaradi srčnega napada med gledanjem nogometne tekme.
Otvoritev: 14. junija ob 20.00 v Galeriji Photon, od 15. junija – 22. julija.