logo-mini

Mutacije II – Zamrznjene gibljive slike

8. junij - 20. julij 2012
Peter Aerschmann / Christoph Brech / Elina Brotherus / Ori Gersht / Tuomo Rainio / Jutta Strohmaier
Projekt Mutacije II preizprašuje principe rabe videa s preučevanjem produktivnih odnosov, ki so se razvili med zamrznjenimi in gibljivimi slikami in ki nakazujejo, kje je danes mesto fotografije v širšem polju sodobne umetnosti.

V okviru Evropskega meseca fotografije, ki je prvič potekal leta 2004, se je bilo povsem legitimno in potrebno soočiti z globokimi spremembami, ki so se napovedovale, še posebej s tistimi, ki so se dogajale na področju sodobnega ustvarjanja podob. To je spodbudilo nastanek razstave z naslovom Mutacije I(2006), dogodka, ki je bil posvečen tehnološkim in umetniškim spremembam na polju fotografije.

Druga izdaja omenjenega dogodka, Mutacije II, poskuša storiti enako, tokrat na temo videa, in sicer s preučevanjem produktivnih odnosov, ki so se razvili med fiksnimi in gibljivimi slikami in ki dajo slutiti, kje je danes mesto sodobne umetnosti v Evropi. V času »post-medija«, v katerem sta na vsa komunikacijska sredstva in umetniške medije korenito vplivali globalizacija in digitalna konvergenca, stopamo v »obdobje, ki ga zaznamuje izkoriščanje hibridne tehnologije, v kateri umetniki na različne načine povezujejo video z vrsto drugih materialov« (M. Rush, Video Art, 2007) – t. j. fotografijo, zvočno umetnostjo, digitalnim videom, filmom, DVD-jem, računalniško umetnostjo, CD-Romom, grafiko in animacijo. Zato vsaka oblika umetnosti vse bolj pada »v okvir lastnih materialnih omejitev /…/, kar jo potiska naprej, tako da pokriva celotni spekter skupnosti, ki jo tvori skupaj z drugimi oblikami umetnosti« (L. Bellour, L’entre-images 2, 1999). Z opustitvijo statusa medija, ki zamrzne posneto resničnost, in z izposojo ene od osnovnih lastnosti video umetnosti – t. j. časovne dimenzije – postaja fotografija z najrazličnejšimi umetniškimi manipulacijami in tehničnimi hibridizacijami, tako analognimi kot digitalnimi, emancipirana.

Zato so se ustvarjalci razstave Mutacije II odločili predstaviti evropske umetnike, ki jih posebej privlači eksperimentiranje z novimi izraznimi oblikami. Tako kot Nancy Spector v svojem eseju Art Photography after Photography [Umetnost fotografije po fotografiji] so učinkovito preizprašali posebne kriterije, ki so nekoč omogočali začrtanje ločevanja med fotografom in umetnikom, ki dela s fotografijo. Vse več fotografov uporablja video, to pa spreminja posebne kriterije, ki opredeljujejo obe področji. Poleg raznolikih estetskih izhodišč in vizualnih tehnik, ki jih uporabljajo, nas umetniki, predstavljeni na razstavi Mutacije II, spodbujajo, da prestopimo teritorialne omejitve in akademske opredelitve, ki praviloma zamejujejo umetniška področja, in da raziščemo meje, ki jih ločujejo. Z drugimi besedami, razstava Mutacije II nas vabi k odkrivanju novih teritorijev in preučevanju tako fiksnih kot gibljivih slik skozi napetosti, ki jih motivirajo. Te vključujejo tudi ontološko napetost, ki izvira iz hibridizacije tradicionalne fotografske in gibljive podobe, in dialektično napetost med omejenimi možnostmi prikaza, ki so na voljo fotografijam, ter «neskončnimi percepcijskimi kombinacijami, v okviru katerih je mogoče opredeliti in artikulirati elektronske podobe» (Les nuouvelle images, 2001), še posebej video instalacije.

Po Gillesu Deleuzeu in Felixu Guattariju »ne obstaja teritorij brez vektorja, ki vznemiri ta teritorij /…/, brez poskusa, da bi poiskal svoj teritorij nekje drugje« (G. Deleuze, L’abécédaire de Gilles Deleuze, 2004). Če omejimo to filozofsko vprašanje na polje umetnosti, bi lahko dejali, da je specifična dinamika vsakega umetniškega trenda centrifugalna sila, ki teži k odmiku polja od obstoječih konvencij in norm, nekakšen «izhodni vektor», katerega obstoj temelji na tem, kako nov je njegov pogled na svet. Kar je tem evropskim umetnikom skupno, je način, na katerega izpostavljajo fotografijo in/ali video različnim oblikam popačenja. Na ta način odkrivajo linije perspektive, ki nastajajo na mejah dveh teritorijev, vzpostavljajo nov režim podobe in percepcije; poleg tega potisnejo fotografski in videografski idiom do njunih meja in prav te meje so tisto, kar ustvarja potrebne pogoje za pojav izvirnosti in »sloga«, kot ga opredeli Deleuze. Ti novi eksperimenti v potiskanju fotografije in videa prek roba običajno pripisanih mej nam ponujajo edinstveno priložnost za svež pogled na svet in nas spodbujajo, da na novo zastavimo vsakdanja življenja in jih vidimo, z besedami Merleau-Pontyja, »na način umetniškega dela«.

(Jean-Luc Soret)