logo-mini

NATAŠA KOŠMERL: POLAROIDI

12. julij - 1. avgust 2007
Nataša Košmerl pri projektu Polaroidi uporablja polaroidno kamero, ki jo v času digitalne revolucije dojemamo kot precej nenavaden, celo staromoden stroj. [...] Njen največji čar je tudi danes skorajda magična materializacija podobe in predmeta, ki je z digitalnim fotoaparatom ali kamero ni mogoče doseči. Iznajdba polaroidne kamere je omogočila neposredno konzerviranje dragocenih trenutkov v življenju običajnega človeka veliko pred digitalno revolucijo, ki danes omogoča množično neposredno dokumentiranje in arhiviranje privatnih svetov. Polaroidna fotografija je bila predhodnica obsesivnega vizualnega beleženja vsakdanjika, s katerim je v obliki blogov in ostalih osebno izpovednih sodobnih orodij preplavljen svetovni splet.
Tovrstna umetniška produkcija preusmerja pozornost od splošnega k posameznemu, od pomembnega k "nepomembnemu", od družbenega k avtobiografskemu. Rezultat je produkcija realnosti na način dokumentiranja vsakdanjika. Fotografija je eden od najdostopnejših medijev za doseganje teh učinkov. Digitalna fotografija je povzročila množično popularnost trenutnega, spontanega posnetka - snapshota in posledično tudi nastajanje snapshot estetike in semiotike. Na področju umetniške fotografije je nastal preplah - tudi brez fotografskega znanja je možno producirati fotografijo v kontekstu umetnosti. Zdaj lahko razlikujemo med umetniškimi fotografi in umetniki, ki fotografirajo. Čeprav šolana fotografinja bi se Nataša Košmerl verjetno sama umestila med slednje, saj jo zanimajo posnetki, ki se zdijo "neumetniški", nepomembni, naključni in bi zlahka predstavljali družinski album. Eksponiranje določene mere privatnosti je tudi v njenem primeru morda poskus vzpostavljanja osebnega ravnotežja v razmerju do dirigirane slike sveta. Privatnost je seveda primerno dozirana - z namenom, da se ohrani efemernost in zabriše podobnost s podobami, ki imajo status umetnine. Polaroidi so vizualni dnevnik, ki kot vsak dnevnik delno odpira vrata v avtorjevo zasebnost. A ta zasebnost ni tiste vrste, kot nam jo na primer ponujajo razvpite avtobiografske fotografske serije Nan Goldin ali Seiichija Furuya. [...] Polaroidi, nasprotno, ne kažejo izjemnih ljudi in njihovih usod. Videti so kot družinski album slehernega izmed nas. V družinskem albumu ne hranimo podob, ki bi zbujale nelagodje ali ohranjale spomin na stvari, ki jih želimo pozabiti. Družinski album je idealizirana podoba privatnosti, je (avto) cenzuriran dokument zasebne zgodovine. Na posnetkih Nataše je svet prav tako radosten, prikupen in običajen - kot v naših albumih. Zato nam ponuja učinkovito poistovetenje in prepoznavanje, tako rekoč ena na ena. Verjetno se niti ne zavedamo, da tudi naš album, tako kot album v Polaroidih, ni ena proti ena odslikana realnost - temveč je zgolj zavestna uprizoritev realnosti.
Odločitev za polaroidno kamero se v tem konceptu zdi konceptualna gesta. Polaroidna fotografija je kot predmet že fetišistično zaznamovana in uporabljana kot umetniški predmet, zato da bi kot taka ovirala neobremenjeno percepcijo in usmerjala razbijanje dela v drugačno smer. Tako pa lahko zaključimo, da Nataša Košmerl polaroide pravzaprav konceptualizira, saj v skladu s sprijaznjeno nemogočim poskusom prodreti do realnega, Polaroidi niso Polaroidi, ampak zgolj njihova reprodukcija ali celo "uprizoritev".

Nevenka Šivavec