logo-mini

PHOTONIC, LUMINATIC

19. september - 26. oktober 2008

Razstava Photonic, Luminatic je rezultat mednarodnega delovanja galerije Photon. S to pregledno razstavo tokrat predstavljamo izbor slovenskih avtorjev, ki medija fotografije in videa uporabljajo za raziskovanje in ustvarjanje v širšem kontekstu vizualne umetnosti. Izbor ne ponuja enotnega estetskega in semantičnega ključa, ampak prej opozarja na določene avtorske pozicije, s katerih delujejo izbrani avtorji predvsem mlajše in srednje generacije. Izbor štirinajstih fotografov je opravil Dejan Sluga. Za izbor video umetnikov, ki so predstavljeni v naslednjem besedilu, pa sta odgovorni Vesna Bukovec in Metka Zupanič.

Že od zgodnjih devetdesetih dalje se v polju avtorske fotografije na Slovenskem prekinja sicer že prej načeta, a še vedno močno prisotna linija starejših slovenskih fotografov, ki prisegajo na črno-belo tehniko in tako imenovano »čisto fotografijo«. Modernizem v tem času končno zamenja drugačna paradigma, ki jo določajo formalne novosti in premik k »novemu dokumentarizmu« na idejnem področju. Fotografski medij vztrajno pridobiva na relevantnosti kot povsem samostojni umetniški medij znotraj polja sodobnih umetniških praks, vse bolj pa je uporabljan tudi kot orodje za predstavitev različnih multi- ali intermedijskih projektov.

Avtorska fotografija, v kateri v prejšnjem stoletju prevladuje dokumentarizem, v devetdesetih doživi nekatere spremembe, ki peljejo v smeri bolj konceptualistično zastavljenih projektov. Paradigmo »odločilnega trenutka« avtorji presegajo z različnimi estetskimi, formalnimi in ikonografskimi novostmi. Tudi ko želijo ohraniti nivo angažirane sporočilnosti serije, se dela lotijo projektno ter s premislekom o formalni prezenci dela. V tej smeri razmišlja Bojan Salaj, ki ustvari serijo velikih printov po posnetkih TV-poročil, pomenljivo naslovljenih z nazivom »Snapshots«. Gre za dve seriji, kjer prva (1994) predstavlja avtorjev takojšen odziv na poročila iz bombardiranega Sarajeva, druga (2003) pa prinaša bolj reflektirane dokumente, ki ohranjajo formo TV-zaslona. Borut Peterlin je verjetno še najbolj dosleden vernik dokumentaristične tradicije; svojo profesionalno reportersko kariero pa stalno združuje in nadgrajuje s subtilnimi in angažiranimi projekti, v katerih prav tako ne manjka izrazitega subjektivnega pogleda. Na meji med dokumentarizmom in avto-biografskostjo dnevniških zapisov ustvarja Dejan Habicht (s partnerko Tanjo Lazetić); njegovi projekti so običajno konceptualno zastavljene akcije, od katerih ostanejo fotografsko-vizualni zapiski krajev in situacij, v katerih je bil sam udeležen.

 

Intimizem v podobi »dnevniških zapiskov« predstavlja izrazit odvod dokumentarizma, zlasti so tovrstne intimistične tendence zaznavne v delih nekaterih mlajših avtorjev, ki se vračajo s študija na praški FAMU. Nataša Košmerl se tako predstavlja s foto-inserti svojega privatnega življenja ter na ta način dokumentira fragmente nekega prostora in časa. Podoben pristop goji Bojana Tomše, ki v svoj objektiv lovi na prvi pogled naključne trenutke vsakdanjega življenja, ki pa so vendarle povezani v nepoučenemu obiskovalcu neznano zasebno zgodbo. Zasebni avtorjev svet je prav tako osrednja tema Jerneja Humarja, ki v seriji »Skoki« stremi k ustvarjanju albuma podob, ki imajo poseben pomen v prvi vrsti za avtorja. Najbolj zasebno, subjektivno zgodbo razgali Boštjan Pucelj v seriji »Babi«, posvečeni spominu na svojo preminulo staro mamo, s tem, da v fokus ujame detajle predmetov iz njenega stanovanja. Pristop, ki dokumentiranim objektom podeli metaforično razsežnost, je tudi sicer značilen za precejšen del serij, ki so nastale v zadnjem desetletju.

 

V mnogih primerih se pri tematiziranju objektov v prostoru briše meja med studijem in vsakodnevnim življenjem v zunanjem svetu. Bolj konceptualistični pristop k prostorskim tihožitjem označuje delo še enega diplomanta praške šole, Uroša Acmana. Ciklus »Sedanjost« Petra Koštruna navezuje na tradicijo pejsažne, krajinske fotografije, vendar Koštruna v tem primeru ne zanima dokumentarna ali potopisna dimenzija, pač pa izhaja iz bolj racionalnih in konceptualnih predpostavk. Razmerje med objektom in prostorom je tudi v centru zanimanja Damjana Švarca, ki v seriji »Zvočni zid« uporabi avtocestne objekte kot simbolni atribut, pa tudi kot element formalnega kompozicijskega urejanja slikovne površine. Formalna kompozicija s skorajda surrealistično motiviko, najsi gre za figure ali objekte, ki jih postavlja v specifične mizanscene, pelje delo Vanje Bučan v smeri »režirane« fotografije, čeprav ohranja spontanost posnetkov.

 

Realni objekti lahko poleg simboličnih, sublimnih ali formalnih pomenov postanejo elementi konstrukcije nove realnosti. V to smer gre delo Špele Volčič, ki v predstavljeni seriji »Walled« eksperimentira z manipulacijo pogleda na tipične beneške kanale. Andrej Osterman je v seriji »Grow Up« v manipulaciji objekta in prostora še radikalnejši, saj izkazuje preokupacijo z digitalno naravo fotografskega medija. V preteklih ciklusih je Osterman »režiral« prostorsko-objektno-figuralne tableauxe, kar ga je uvrščalo med redke predstavnike t. i. »staged photography« na Slovenskem. Verjetno najbolj izrazit predstavnik smeri, ki v ospredje postavlja narativne in režirane dimenzije fotografije je Tomo Brejc s serijo »Rekonstrukcije«, čeprav se zadnja leta odmika od te linije. Trenutno fazo raziskovanja drugačnih pristopov v delu Toma Brejca, ki v tem trenutku pomeni enega od vrhov fotografskega ustvarjanja tako na profesionalnem kot avtorskem področju, pa lahko odčitamo tudi kot simptomatično situacijo, ki je značilna za večinski pogled na stanje avtorske fotografije na Slovenskem.