logo-mini

PREHAJANJA

25. oktober - 10. november 2007

V slovenski fotografiji od konca 90-ih opažamo določene tendence, ki izstopajo iz večinske sodobne produkcije na področju t.i. avtorske fotografije. Zlasti zanimivi se zdijo serije avtorjev, ki jih na prvi pogled druži zanimanje za t.i. 'arhitekturno fotografijo'. Sintagma se pri natančnejšem pogledu sicer hitro pokaže kot zgolj deskriptivno pomagalo, saj nas kvečjemu pripelje le do povezujočega zanimanja za motive »urbane krajine«. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so izhodišča in konceptualni nastavki pri posameznih avtorjih precej različni. Kljub temu lahko v tej ikonografski smeri prepoznamo dva dovolj izrazita estetska modela, kjer poleg dovolj relevantnih idejnih izhodišč najdemo tudi izjemno dovršeno izvedbo.

Najbolj izrazita je smer fotografije, ki jo prepoznamo po distancirani, 'hladni' objektivnosti upodobljenega. Praviloma gre za barvno fotografijo velikih formatov, ki jo formalno odlikuje izostrenost detajlov ter kompozicijska in svetlobno-koloristična usklajenost. Tovrstno estetiko v tujini običajno pripisujemo avtorjem t.i. 'post-düsseldorfske' šole, ki so zadnja leta močno prisotni na velikih razstavah sodobne fotografije, kot so npr. Andreas Gursky, Candida Höfer ali Thomas Struth. Pri nas tak pristop najopazneje gojijo spodaj omenjeni avtorji, čeprav bi v to kategorijo lahko uvrstili tudi nekatere partikularno nastale serije nekaterih drugih avtorjev, ki delajo v mediju fotografije.

TOMAŽ GREGORIČ vse od leta 1997 fokusira motive iz obrobja urbanega okolja. To so lahko podobe predmestnih naselij, posameznih stavb, urejenih socialnih kompleksov ali zgolj nastajajoče urbane infrastrukture. Njegov pogled pa zajame tudi tisto, kar je 'na drugi strani'; tam, kjer izginja prehod med 'naseljem' in 'naravo', kjer se kultura umakne organskemu redu. Številni tovrstni motivi so zabeleženi v še zmeraj nastajajoči seriji Periferije in iz te bodo tudi izbrana dela za razstavo.

BRANKO CVETKOVIČ prav tako že dolgo vztraja pri standardu stroge objektivnosti upodobljenega, ki jo s tehničnimi pomagali napravi za presežno vrednost svoje fotografije. Uporablja postopek kadriranja, ki omogoča pogled ne samo na objekt in tisto, kar je na njem, temveč tudi na njegovo okolico, na detajle te okolice. Predvsem ga zanima odkrivanje sledov polpreteklega obdobja v/na vsem znanih zgradbah urbane arhitekture prestolnice. Fotografski dokumenti prostorske realnosti pri Cvetkoviču nastajajo pod nazivom serije En Face (podobe pročelij).

BOJAN SALAJ je ciklus Interijerji zastavil sicer 'šele' pred tremi leti, do sedaj pa je fotografsko 'evidentiral' ali bolje rečeno dokumentiral prostore nekaterih kulturnih institucij, prostore cerkvenega obredja (npr. serija »Spovednice«) in reprezentativne prostore oblasti. Fotografije kažejo objektivno, 'golo' podobo vsakodnevno prikazovanih javnih prostorov, ki delujejo na Salajevih fotografijah prazno in hladno, kar ustvari izrazit potujitveni učinek. Zato pa toliko bolj napeljujejo na premislek o simbolnem pomenu upodobljenih prostorov, o njihovih družbenih, kulturnih oziroma ideoloških funkcijah. Predstavljene bodo barvne fotografije večjih dimenzij iz zadnje fotografske serije, ki kažejo izrazito reprezentativne prostore (npr. ustavno sodišče, parlament, urad predsednika Republike itd).

(del teksta iz razstave Transitions, D.S.)