logo-mini

ROBERTO KUSTERLE: KAMNITI ZNAKI

06.12.2012 - 11.1.2013

Roberto Kusterle je slovensko-italijanski umetnik, ki se je do polovice 80-ih ukvarjal s slikarstvom in instalacijami, nato pa se je začel zmeraj bolj posvečati fotografiji. Kusterle tudi v fotografiji ohranja neke vrste pitoreskni slog, ki pa zmeraj vsebuje elemente nenavadnega, bizarnega, nadrealističnega. Njegova fotografija ne dokumentira, ampak je popolna invencija; predmeti, ljudje in svetovi na Kusterletovih slikah prihajajo iz njegove domišljije in ne iz realnosti, ki običajno služi kot osnova fotografiji. Kusterle se poslužuje instalacijsko – scenografskih postopkov za kreiranje lastne realnosti, ki jo potem kadrira v želene posnetke, te pa na to še nadalje obdeluje v temnici ali v končni fazi povečave. Mizanscene ustvarja tako v studiu kot zunaj, kjer najprej razišče in določi lokacije za snemanje. Njegove fotografije so objavljene v več kot dvajsetih publikacijah, od tega šestih samostojnih monografijah. Ob razstavi v Photonu je izšla naslednja samostojna publikacija, ki smo jo izdali v sodelovanju z italijanskim založnikom.
(D.S.)

Pisalo in govorilo se je že o tem, da Roberto Kusterle ni zgolj fotograf, temveč tudi – kar je treba še enkrat ponoviti ob predstavitvi njegovih novih del – popolnoma v sozvočju s svojim zelo osebnim in svojskim stilom. Kar od umetnika zahteva pozorno opazovanje narave in vzpostavitev dialoga z njenimi elementi – v tem primeru s kamnom. Preprosti in običajni kamni, ki jih Roberto potrpežljivo in radovedno išče, izbere, pobere in fotografira, ker ga privlači njihova forma, površina, tekstura, oblika in barva. Vse te estetske in perceptivne vrednote služijo njegovi sanjski ustvarjalnosti; prenese jih na gola telesa in kožo modelov, prilagodi materialom, ki jih nosijo, in ustvari enovito celoto.Tako se rodijo nadrealistični in presenetljivi objemi med človekom in materijo, gladkim in grobim, vročim in hladnim, živim in mrtvim, majhnim in velikim, lahkim in težkim, vedno premišljeni in ustvarjeni z izjemnim ravnotežjem in sodobno eleganco. Včasih dajejo občutek osmoze in sokrivde, drugič nasprotja in sovražnosti, malodane napora. Včasih lik odseva in se podaljšuje v samo materijo, vstopi vanjo in postane njen del, drugič se namnoži v odtise in telesa, ki jih je težko razumeti, ker so zaprta, zavita sama vase in skrivajo svoje obraze in poglede.

Ko pa je obraz odkrit, so oči vedno zaprte, kot ne bi hotele komunicirati z zunanjim svetom, temveč se raje osredotočijo na lebdečo in intimno misel, ki jo umetnik opredeli kot anakronos, t. j. brezčasno. Prostor, v katerega nas vodi Kusterletova »inscenirana fotografija«, je prav mise en scène, črn, mračen ali okamnel prostor brez vsakršnih orientacijskih znakov, ki prižene vizualno napetost subjektov do konca, kot tudi patos, ki ga izžarevajo, pa nežni krom, ki je včasih dodan oblikam, nikoli brez motiva in vedno ubeseden v komaj slišnem šepetu. Kot v svojem preteklem delu se umetnik poigrava z dvoumnostjo fotografije, ki danes izkorišča digitalne post-produkcijske tehnike, s katerimi se je Kusterle seznanil v zadnjih nekaj letih, in tako dopolnjuje svoje dragocene in skoraj čarobne stvaritve s camero obscuro. To gre razumeti kot naravno in vitalno potrebo ustvarjalca, ki dokazuje, da se je sposoben prilagoditi času, v katerem živi, sposoben se je naučiti jezik tega časa in ga uporabiti v lastne namene.Dvom se poraja in vztraja še bolj kot prej: kaj je resnično in kaj nepristno, ali bolje, »artefakt«? Dvoumnost nas sili, da hodimo po robu in lovimo ravnotežje med dvomom in gotovostjo, med domišljijo in reprezentacijo. Vendar to radi počnemo, ker je prav ta mélange realizma in vizionarstva najgloblja skrivnost njegove molčeče in skrivnostne umetnosti.

(Guido Cecere)