logo-mini

SAŠA MARKOVIĆ MIKROB: ZGODBE IZ AVTOMATOV

6. september - 3. oktober 2012

Razstava Zgodbe iz avtomatov predstavlja zgodnjo produkcijo beograjskega umetnika Saše Markovića Mikroba. Obsežen ciklus sestavljajo pretežno črno-bele fotografije, ki so nastajale v daljšem časovnem obdobju, konec 80. in v začetku 90. let, v javnih avtomatih za fotografiranje.
Na fotografijah s pripisanimi komentarji so zabeležene najrazličnejše situacije in osebnosti, na katere je avtor naletel v svojem vsakdanjem življenju in delovanju: to so številne javne osebnosti, politiki, umetniki, novinarji, aktivisti, sorodniki, prijatelji, znanci in naključni mimoidoči. Skozi spontane situacije in tovrstno performativno fotografiranje je bil formiran material, ki dodaja presežno vrednost dragocenemu dokumentu specifične družbene in duhovne klime tedanjega Beograda.

Saša Marković (1959 – 2010) je bil umetnik, novinar, družbeno-politični delavec, radijski moderator in performer, ki je ustvarjal pod različnimi psevdonimi: "Bambus", "Mladoženja", "Mikrob", "Meksikanac" in "Ganeša". Zanimale so ga mnoge stvari, predvsem pa ljudje in družba. Kot osrednji junak številnih urbanih anekdot se je gibal po različnih sredinah in prostorih ter pletel izjemno raznoliko družbeno mrežo živih akterjev scene, paralelni svet, v katerem so se srečevali intelektualci, uspešni in neuspešni politiki, umetniki in ljudje iz ulice, zaznamovani z globokimi čustvi in močno držo. S svojo radovednostjo je uspel spajati različne medije (literatura, likovna umetnost, performans – kot pripravljalno dejanje pričujočih fotografij iz avtomata) in ustvaril neobičajen, provokativen, poučen in predvsem zabaven avtorski opus.

***

Besedilo Saše Markovića Mikroba iz kataloga razstave Dela iz foto-avtomatov (Srećna galerija Studentskog kulturnog centra, Beograd, 1992):
Kot človek margine v kontaktu z marginalnim medijem izjemno omejenih izraznih možnosti sem se odločil za raziskovanje le-tega. Kadar so izrazne možnosti že v samem startu omejene, ideje najdejo čudežne poti, ki lahko privedejo do povsem nenavadnih dogajanj. Pa vendar so prav ta nenavadna dogajanja ter bizarne ideje to, kar jaz osebno ljubim. Moje poslanstvo in osrednja aktivnost je zastopanje zasebnih in javnih interesov na mestnem forumu. Kot vsi drugi, ki se borijo na ulici, si tudi jaz prizadevam predvsem za denar in afirmacijo, s pomočjo katerih bi si zaslužil večno življenje in dosegel politično oblast. Ta zgodba govori prav o tem.

Spomladi leta 1985 sem se znašel na položaju tehničnega urednika revije Student na Balkanski ulici številka 4. Pred pripravo revije za tisk sem vselej celo noč prebil v redakciji. Vsake pol ure sem se spustil dve nadstropji niže na pijačo v bar Krsmanac. Približno ob treh zjutraj sem običajno zaključil s pripravo revije. Povsem utrujen, zastrupljen s pivom in tobakom, sem se znašel na ulici. Sprehajal sem se in čakal, da se odprejo kioski in trafike. In kdo so glavni akterji v centru mesta ob treh ali štirih zjutraj? Taksisti? Policija? Pijanci? Ko sem odkril avtomate za fotografiranje na Zelenem vencu in v Bezistanu sem se jih nemudoma poslužil in se slikal. Vsled moje želje, da uredim in podvržem te fotografije svoji mitologiji, sem se odločil, da se fotografiram petnajst večerov zapored. Že v samem začetku sem v avtomate vodil tudi pijane goste iz bara Krsmanac ter na hrbtnih straneh fotografij delal zapiske. Iz tega materiala sem kasneje ustvaril Fanzin 3, 2, 1, PALI!

Sezona revije Student je bila zaključena in odšel sem na morje. Ko sem se vrnil sem ponovno pregledal fotografije in se odločil (1. septembra), da se bom odslej nenehno fotografiral.

Tako je nastala OBNOVLJENA FUNKCIJA. Poznam namreč mnogo ljudi in postopoma sem jih vse odvedel v avtomat. Ko sem ostal brez novih kandidatov, sem se pač slikal sam. Že v tej zgodnji fazi pa je bil zastavljen osrednji tok projekta. Občasno sem v kabino prinašal najrazličnejše slike in besedila, z njihovo pomočjo neposredno interveniral na objektiv avtomata, se igral s svetlobo, risal in lepil dodatke na fotografije.

Spomladi leta 1987 sem pričel zapažati odvržene fotografije, ki ležijo okoli avtomatov. Kadar so ljudje nezadovoljni s svojim izgledom, tehnično kakovostjo, kompozicijo ali motivom lastne fotografije, jo raztrgajo, zmečkajo in odvržejo. Tako sem začel zbirati omenjene fragmente, jih sestavljati ter intervenirati v njih. Ta ciklus sem poimenoval NOČNA PATROLA.

Maja leta 1987 me je stari prijatelj Nebojša Kandić-Dudek spoznal z izjemnim človekom – Antonijem Pušićem. Ustanovili smo tajno organizacijo KPGS. To je skrajšana različica pogosto skandiranega slogana - KURAC! PIČKA! GOVNO! SISA! V njej Kurac, Pička in Govno predstavljajo antično trilogijo, medtem ko je Sisa satirska igra, ki v premorih med posameznimi dejanji publiki tolmači etičnost sporočila. Že pred ustanovitvijo sva s Kandićem pogosto govorila po telefonu, medtem ko sva sedela na straniščnih školjkah. Dialog je potekal takole: Kandić – Kurac! Jaz – Pička! Kandić – Govno! On je kasneje dodal še besedo „sisa“, ker je satir pač tudi moralist.

Organizaciji KPGS se je kasneje pridružil tudi Srđan Jerotijević. Ustvarjal je ilustracije in stripe, bil je DJ v klubu FLU ter na Radio šišmiš. V tem času sem pisal tudi poezijo. Pušić je postal Rambo Amadeus, Kandić je postal Njegoš Serbezovski, Jerotijević Jugoslovenski Ninja, jaz pa Bambus Meksikanac. Sredi živahne atmosfere smo izvedli reklamno kampanijo za prvo in drugo Rambovo ploščo, nakar je delo organizacije zamrlo. Izkazalo se je namreč, da je bil projekt instrumentaliziran v nemene promocije pop zvezde.

Vrhunec mojega sodelovanja v organizaciji je zajeto v dokumentarnem videu iz marca 1988 TRISTAN CARA IZ NOT DED avtorja Dragana Nikolića, ki se trenutno nahaja v zaporu v Avstriji, ter v happeningu v klubu FLU jeseni leta 1989. Ciklus MANASTIR je nastal leta 1988. Velikost, oblika in razpored kadrov na fotografijah iz avtomata so služili kot povod za risbe in kolaže, na katerih ni bilo ničesar, kar ni proizvod avtomatov. Ta ciklus ni imel nikakršne kontinuitete. Začel sem ga zaradi pomanjkanja svežih obrazov za slikanje, zato je bil opuščen takoj, ko so se le-ti ponovno pojavili. V bližnji prihodnosti bo obnovljen.

Ciklus TE DUE je bil zasnovan v začetku leta 1989, ko sem pričel namensko izdelovati maske in druge rekvizite za slikanje v avtomatih. Nadeval sem si maske, medtem ko je moj partner v avtomatu vselej kazal svoj obraz – razstavljen in prepoznaven. V albanskem jeziku »the due« pomeni »ljubim te«. Črnogorski pisec in novinar srbskega naroda Nebojša Jevrić, je v eni od svojih hujskaških zgodb pisal o ženskah iz dobrih beograjskih družin, ki kupujejo heroin od šiptarske mafije, ki jo vodi glavni Šiptar iz Istanbula. Ko več ne zmorejo plačevati, so prisiljene v spolne odnose z dilerji, med spolnim aktom pa morajo vseskozi izgovarjati »te due«. Ko sem v kavarni Jevrića pobaral o tej zgodbi, mi je dejal, da se je poslužil situacije iz stvarnega življenja. Kasneje sem srečal osebo, ki je bila seznanjena z okoliščinami nastanka tega besedila: menda naj bi bila celotna zgodba izmišljena med nekim pijanim pogovorom. Zame je moja zgodba o Jevriću in predvsem zgodba o njegovi zgodbi postala odločilno navodilo za uporabo ciklusa TE DUE.

Ciklus POLITIČKE PARTIJE poteka vse od leta 1988. Kot človek, ki mu je bila politika vedno blizu, sodelavec mladinskega tiska in v preteklih letih udeleženec številnih javnih zborovanj v Beogradu, sem izbral (med prijatelji) meni najljubše ljudi iz sveta politike. Za njih sem osmislil odgovarjajoče politične stranke in na podlagi te ideje ustvaril maske, ki sem jih uporabljal pri slikanju z drugimi ljudmi. Verjetno se nekateri od omenjenih politikov jezijo name zaradi takšnega postopka, vendar menim, da sem s tem ciklusom skromno doprinesel k rojevanju demokracije v našem prostoru. Zadnji dve leti sta namreč prinesli zgolj razočaranja: obstanek komunistov na oblasti, nazadovanje, vojno, razpad države... To je čas ciklusov, ki še vedno potekajo pod naslovom POSTPOLITIČKA ERA: VERSKE SEKTE.

Raziskovanje v zvezi slikanja v avtomatu me je pripeljalo do Velike Britanije, mesta Nottingham in ustvarjalca MIXUP-a. NjegovPHOTOBOOTH PROJECT datira v leto 1979. Izmenjala sva nekaj pisem z namenom, da bi se (MIXUP) končno pojavil v Beogradu septembra in decembra leta 1989. Takrat sta nastala dva močna ciklusa: MIXING WITH MIXUP I in II. Ob njegovem prvem obisku smo zahvaljujoč nesebičnem angažmanu Darke Radosavljević pripravili razstavo njegovih del. Ustvarjalnost MIXUP-a se giblje v koordinatah nadrealizma, pop arta in psihadelične umetnosti, za katere je značilen zelo bogat kolorit (ah, ko bi se tudi jaz lahko slikal v britanskih avtomatih!). Po lastnih besedah MIXUP locira svoje delo v sfero popularne umetnosti, to je neke vrste mestne folklore, pri čem vztraja pri nazivu „artist“. Kasneje sem spoznal tudi delo Jaroslava Supeka iz Odžaka, ki je bližji konceptualizmu. Pomenljiv je podatek, da ta umetnik živi v mestu, kjer avtomat aza fotografiranje sploh ni, zato mora vselej potovati, da bi se ukvarjal s tem resnim poslom. MIXUP me je obdaroval tudi z informacijo, da v New Yorku deluje ustvarjalec, ki je sestavil lastni aparat za fotografiranje in ki se slika dlje od kogar koli drugega. Ampak to sem sprejel kot urbano legendo.

V toku vseh teh let sem, delujoč na ulici in okoli avtomatov, spoznal radost, ki se pri ljudeh pojavi ob kontaktu s to čudežno mašino. Nekatere od sodelavcev, ki so mi pri projektu pomagali, moram vsekakor omeniti: to so predvsem Dragan Blagojević, legendarni ulični prodajalec časopisov na Terazijah, člani tajne organizacije KPGS, Petko, Darka, Ćami, Fleka, Z. Rosić, D. Vukićević, Vladimir B. Marković in mnogi drugi. Naše delo so motile številne praktične težave: pogosta, včasih tudi zelo dolga obdobja, ko avtomati niso delovali, neredno vzdrževanje avtomatov, slabe kemikalije, umik skoraj vseh črno-belih avtomatov iz uporabe in predvsem demontiranje barvnih avtomatov s štirimi vertikalnimi kadri, ki avtorju omogočajo najširše možnosti izraza. Na tem tipu mašine sem uspel ustvariti le nekaj fotografij.

Istočasno so nastajali tudi zapisi in kronike o dogajanju ter mojih križarjenjih med ljudmi v Beogradu. V zadnjem času številne krajše zapise urejam v večja besedila. To je tudi eno od mogočih izhodišč tega projekta. Druga smer je izrazito kroniška. To je odpiranje ciklusa, ki se je začel odvijati nedavno - TAJNE DRŽAVE & ZASEBNA PODJETJA. V tem smislu ima celoten projekt izrazito formalni cilj: fotografirati tisoč različnih oseb v toku desetih let. Tretja smer je povsem likovna: ustvarjanje samostojnih slik iz avtomata, fotografij, ki so inspiracijo iščejo v samih avtomatih in kolažih, nastalih iz odpadkov okoli njih. Pri vsem tem lahko ornament, predvsem maske, zaživi tudi povsem izvzet iz situacije fotografiranja. Iz celotnega korpusa kakšnih 1500 obstoječih fotografij je tukaj razstavljen njihov izbor. Razporeditev v cikluse je vselej zgolj pogojna, saj bi lahko mnoge med njimi istočasno našli v več ciklusih, nekatere pa v nobenem.

 

***

Razstava je rezultat sodelovanja med neprofitnima organizacijama REMONT iz Beograda in PHOTON iz Ljubljane.

www.remont.net