logo-mini

STANKO ABADŽIĆ: VONJ PO ŽENSKI

29. julij - 26. avgust 2011
Prehodnost in lepota stare kot svet in nedotaknjene od (pra) zgodovine

Že od nekdaj je slikarstvo prikazovalo fenomen zakrivanja teme z nedvomno jasnostjo prikazanega motiva. Večstoletno mecenstvo združeno s temačnimi lažmi je pod debelimi nanosi slikarske barve skrivalo vedno enako, primarno željo ustaviti minevanje, tako v veselje umetnika kot gledalca. Tako v poroznosti zgodovinskega toka kot v večslojnem slikarskem zakrivanju predstavljenega ima akt posebno mesto. Morda celo prvo.

Skozi alegorične upodobitve ženskega telesa sledimo (ne)prikriti temi golote, ki je spretno argumentirana z estetiko ujetega trenutka minljivosti na bojiščih historičnih dilem o lepem in resničnem. Skozi zgodovino se je kot eliksir delujoča moč sporočila telesa potrjevala v soočanju s strahovi. Tako je torej minljivost, stara kot svet, premagana z nedotakljivostjo lepote od prazgodovine. Eros ogrnjen v iluzijo večnosti opazovanja in vitalnosti posedovanja je opazovano poudaril s telesom. Predvsem s tujimi, lepimi, mladimi telesi žensk – ob vsem spoštovanju izjem. Mama, svetnica, sestra, blodnica...nobena v slikarskem ogledalu ni dovolj oblečena, da bi skrila poželenje za večnim ostankom enakega.

V fotografskem pogledu pa se srečamo s povsem drugim vidikom. Fotografija ob tem, ko dokumentira vidno, očitneje povezuje predstavljeno in sporočano, pri tem pa spretnost fotografa in izvrstnost prikazanega povzdigne na piedestal estetske izjemnosti. S tem, ko je v nameri in rezultatu bolj neposredna in je začela prikazovati akt, je tvegano prekinila mitski vidik predstavljenih motivov.

Skrivalnice, ki sta se ga igrala smisel in pomen, je zamenjala igra prikritega opazovanja enega in drugega v enem. Telo ostane tam, kjer se je s svetlobo zapisalo na predlogo. Lastnost fotografije, da se lahko brez omejitev distribuira kjerkoli, je postavila vrhunske fotografije v nemilosti reproduciranja, postale so predmet masovne reprodukcije pogojene s populističnim povpraševanjem. Na ta način je statusna vrednost fotografije postala tvegana in hkrati oteženo tudi vrednotenje. S pridobitvijo statusa žanrske kokete se je fotografija golega telesa ločila od teorij ki so bile zasnovane v historičnem likovnem izražanju ozaljšanih z misterijem dihotomije med temo in motivom.

V Abadžićevem opusu se kaže težnja po preizpraševanju tematike, s katero se ukvarja. Avtor upodablja motiv na tradicionalni način, čeprav ga opazuje z užitkom, na ravni kontroliranega hedonizma. Zato je ženska ločena od plasti aluzij, golota prikazanih teles pa ostaja omejena v naglašeni sugestiji nedotakljivosti. Ženska na Abadžičevih fotografijah je kot glasbeni inštrument, usklajenih linij in v resonanci čistega estetskega smisla. Morda nezavedno, vendar ne brez razloga, se zato glasbeni inštrumenti v Abadžićevih kadrih pogosto nahajajo v sožitju z golim telesom ženske.

Dovršeno in sofisticirano fotografovo ukvarjanje z lepimi stvarmi je na splošno, čeprav obteženo z nostalgijo, modro izpeljano z lahkotnim komponiranjem. Z odličnostjo klasičnega pristopa umetniškega delovanja je Abadžić postavil žensko telo na prestol svojega dojemanja časa. Okamnela preteklost v leči njegovega pogleda, nostalgija njegovega opazovanja v zaustavljenem kadru spremembe, klasična volja oblik, da se pokažejo opazovalcem v njegovih posnetkih – vse to ustvari Abadžićev pristop k fotografiji. Tudi pri aktu v njegovi fotografiji.

Nataša Šegota Lah, oktober 2008

Razstava odprta: 29. julij - 26. avgust 2011