logo-mini

VIDEO IN PROGRESS II

26. september - 6. oktober 2008

 Izbor sestavljajo štiri video dela osmih slovenskih avtorjev mlajše in srednje generacije. Vsi umetniki so prisotni na reprezentativnih in referenčnih razstavah sodobne slovenske umetnosti, aktivni pa so tudi v mednarodnem prostoru. Skupna značilnost izbranih videov je, da na konceptualen način raziskujejo specifiko današnje družbe in posameznikovega dojemanja urbane realnosti mesta. Vsa dela temeljijo na osebni pripovedi in intimnem doživljanju. V treh videih v obliki individualnega spomina na preteklost, ki se nenehno prepleta z inserti iz sedanjosti. Četrti video pa se ukvarja s prihodnostjo oz. z idealno podobo doma. K sorodnim izhodiščem avtorji pristopajo vsak na sebi lasten način in z uporabo drugačnih formalnih pristopov. Rezultat so štirje formalno in konceptualno povsem različni videi o štirih različnih mestih, ki nam vsak na svoj način odpirajo nov pogled na branje sodobnega mesta.

V videu NewMoscowYork, 2005 se Zmago Lenardič in Jasna Hribernik na kompleksen način lotevata primerjave dveh mest v dveh časovnih obdobjih. New York in Moskva sta še nedavno predstavljala glavna simbola dveh nasprotnih političnih in ekonomskih svetovnih ureditev Vzhoda in Zahoda. Avtorja kombinirata citate iz potopisa Pritlična Amerika, ki sta ga leta 1936 napisala sovjetska humorista Ilja Ilf in Jevgenij Petrov, z dokumentarnimi posnetki današnjih ulic in prebivalcev obeh mest. Citati z ideološkim predznakom, ironična glasba in upočasnjeni dokumentarni posnetki nam s humorno distanco razkrivajo podobnosti in razlike, ki so se zgodile v razponu sedemdesetih let. Nekoč velike razlike, so s propadom socializma in svetovno prevlado neoliberalne oblike kapitalizma, vse manjše in obe mesti sta si vse bolj podobni.

Skupina KOLEKTIVA (Vesna Bukovec, Lada Cerar, Metka Zupanič) v videu iz serije Special Place in the City (Graz, 2006) s pomočjo intimnih zgodb izbranih prebivalcev odkriva drugačne poglede na vsakdanje prostore v tem avstrijskem mestu. Avtorice v dveh prepletajočih vzporednih video zgodbah prikažejo posameznika v dveh kontrastnih okoljih. V eni nam na svojem posebnem prostoru pripoveduje kaj mu le-ta pomeni, druga pa nam to isto osebo predstavi v prostoru njene vsakdanje rutine. Dokumentarni pristop sodelujočim omogoča kontrolo nad lastno reprezentacijo, hkrati pa s kombiniranjem obeh zgodb nastane svojevrsten portret osebe pred kamero. Intimne zgodbe večine predstavljenih prostorov temeljijo na dogodkih, ki nam odkrivajo tančico preteklosti. Male zgodbe malih prostorov povprečnih meščanov predstavljajo alternativo instant turističnim predstavitvam velikih zgodb mesta in njegovih arhitekturnih in zgodovinskih zanimivosti.

Polonca Lovšin se v videu Why Slovene Houses Look the Way They Do, 2007 ukvarja z načinom zidave individualnih hiš v Sloveniji v obdobju od šestdesetih do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Naracijo tvori prvoosebna pripoved, podprta z animacijo plastelinastih figuric v »stop-motion« tehniki, ki jo avtorica kombinira s prikazom dokumentarnih fotografij. Zgodbo o ekonomski iznajdljivosti umetničinega očeta in njene družine - o nastanku družinske hiše v Ljubljani, ki jo je oče sezidal sam, občasno prekinjajo statistični podatki, ki razkrivajo težavno ekonomsko situacijo današnjih mladih družin, stopnjo brezposelnosti v državi, razmah sive ekonomije in urbanistična pravila, ki vplivajo na arhitekturno podobo slovenskih urbanih okolij. Lahkotna glasba v ozadju, uporaba animacije in način montaže nam problematiko predstavita s humorno distanco.

Tanja Lažetić in Dejan Habicht v skupnem videu Idealni dom, 2003 sprašujeta svoje prijatelje o njihovem idealnem domu. Delo tvorita dva videa, ki se predvajata hkrati. V prvem videu intervjuvanci sedijo v domačem okolju in neposredno odgovarjajo na Tanjina vprašanja, v drugem videu pa se nizajo podobe arhitekturnih predstavitev stanovanjskih novih gradenj, ki so se v času nastanka dela gradila v Ljubljani. Idealizirane arhitekturne podobe delujejo kot kontrast osebnim pogledom na idealen dom. Izkaže se, da intervjuvancem več kot oblika, pomeni vsebina doma. Idealni dom torej ni idealna prostorska in estetska razporeditev prostorov in opreme, ampak lokacija v mestu in prijetno počutje, ki ga nudi zavetje doma.