logo-mini
Jeffrey Silverthorne, from Morgue Work series, 1972-1991

Zadnji pogled

Posmrtni portret v sodobni fotografiji

AES+F (RU), Goran Bertok (SI), Marloes van Doorn (NL), Elizabeth Heyert (ZDA), Rudolf Schäfer (DE), Walter Schels (DE), Jeffrey Silverthorne (ZDA)

8. 12. 2016 – 13. 1. 2017

Skupinska razstava Zadnji pogled. Posmrtni portret v sodobni fotografiji predstavlja mednarodno zasedbo fotografskih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki v svojem delu upodabljajo preminule. Z osredotočenjem na mrtvo telo oziroma truplo izprašujejo tako lastne kot družbeno ne/sprejemljive predstave o konceptih, pomenih in reprezentacijah smrti v sodobni zahodni družbi.

Sodobna družba je truplo odrinila na obrobje javnega diskurza, medtem ko je rituale smrti prepustila pogosto dokaj senzacionalistično obarvanim množičnim medijem, medicini in popularni kulturi. Ti pogosto kažejo popačen pogled na samo naravo smrti in umiranja, istočasno pa je povezava smrti, kapitalizma in potrošnje v današnjem času dosegla višek. Industrija zabave danes ponuja izpolnitev še tako temačnih fantazij, kjer se prepletajo smrt, spolnost in nasilje, kar premika meje sprejemljivih odnosov med živimi in mrtvimi. Dejstva in fikcija se prepletajo, trupla ''igrajo'' igralci ali nadomeščajo lutke, mrtvo telo pa je postalo lahkotno prikazana informacija. Tako nekatera simulirana trupla doživljamo kot živa, prava trupla pa kot simulacije. V javnem diskurzu sodobne zahodne družbe predstavlja smrt zgolj začasno stanje, kjer je le še vprašanje časa, kdaj ga bo znanost uspela zaobiti oziroma pozdraviti kot vsako drugo bolezen. Mrtvo telo tako predstavlja prostor sodobne tehnicistične utopije, v katerega se projicirajo fantazije o popolni kontroli (nad telesom), večni mladosti in dolgoživosti, ki je eden najbolj zaželenih idealov zahodnega sveta.

Fotografija je skozi zgodovino sooblikovala pogled na svet in danes predstavlja eno od tehnologij, ki – podobno kot balzamiranje – omogoča ohranitev brezčasnega človeška trupla, ki se upira organski dekompoziciji in vizualni degradaciji. V delih avtorjev in avtoric na razstavi Zadnji pogled, ki hote ali spontano oživljajo tradicijo posmrtne fotografije, prakse portretiranja mrtvih, najbolj značilne za konec 19. in začetek 20. stoletja, je zaznati osciliranje med željo potrjevanja individualne subjektivnosti upodobljenca in izražanjem njegove (družbene) identitete tudi po fizični smrti. Dela odražajo temeljno ambivalenco do mrtvega telesa, ki je hkrati domače in tuje, ljubljeno in osovraženo, lepo in gnusno, sveto in nečisto. Smrt in mrtvo telo / truplo nista identična, čeprav slednjega prepoznavamo kot vidni znak smrti. Fotografije mrtvih ne z/morejo povedati ničesar o smrti, pač pa govorijo predvsem o tem kako jo dojemamo živi, pričajo o naših upih in strahovih, željah in fantazmah.

Jasna Jernejšek