logo-mini

Zgodbe s Severa

20. april - 10. junij 2011

Od 20. aprila do 10. junija v galeriji Photon predstavljamo projekt »Tales from North« / Zgodbe s Severa«, ki združuje dela treh angleških umetnikov mlajše in srednje generacije: fotografov Jonathana Olleya in Stephena J. Morgana ter video umetnika Simona Aepplija.

V razstavnem projektu »Tales from the North / Zgodbe s Severa« si zastavljamo vprašanje o vztrajnosti spomina in občutljivosti za posledice določenih zgodovinskih okoliščin. Pri tem nas zanima, kako trije predstavljeni avtorji raziskujejo procese oblikovanja kolektivnega spomina ter reflektirajo sedanjo situacijo na severu otoške dežele. Dva anglo-irska in valižanski avtor v izbranih delih, v veliki meri pa to drži tudi za njihove opuse v celoti, vzpostavljajo relevanten kontekst za preučevanje, na kakšen način so historični in ideološki dejavniki vplivali na oblikovanje identitet posameznikov. Pri tem niso relevantne aktualno-politične dimenzije irsko-angleških odnosov ali nacionalni historični diskurz, pač pa z avtorji delimo zanimanje za osebno (družinsko) zgodovino, zgodovino določenih okolij, na katera v delih referirajo, ali za obdobja, ki so jih zaznamovala. Projekt postavlja vprašanje, kako je možna angažirana in obenem subtilna obravnava delikatne tematike v razponu »osebno – zgodovinsko – nacionalno«, in kako se tega loteva mlajša generacija angleških avtorjev.

Pesnik Wystan H. Auden pravi, da »svoje preteklosti ne moremo ponoviti, niti je ne moremo pozabiti."proces spominjanja in pozabe skozi (fotografske) podobe je Roland Barthes nekoč uporabil sintagmo »emanacija minule realnosti«. Dejansko nam dela treh avtorjev postavljajo vprašanje, kako kolektivni (zgodovinski) spomin »odseva« v definiranju individualnih identitet. Spominjanje ima različne oblike; lahko gre za »proustovsko« iskanje izginulega časa skozi »koščke sedanjosti« ali za bolj racionalne strategije obujanja in vzdrževanja spomina. Takšna je topografsko – tipološka študija sprememb urbane krajine mesta Ulster Jonathana Olleya v Castles of Ulster. Pri Simonu Aeppliju gre za prakse »popredmetenja spomina« v obliki dnevniških zapiskov, potreba po spominjanju pa je prisotna že v naslovu njegovega dela »In Case I Disappear«; v vseh treh delih se na simbolni ravni sicer ves čas »vrača« v Eden, kraj njegovega rojstva, ki verjetno ne bi mogel nositi bolj pomenljivega imena… Stephen J. Morgan se osredotoča na socialne prakse vsakdanjega življenja njegovega bližnjega okolja, pri čemer se zdi, da ves čas aludira na mladost, njegov nepozabni »raj«. Spominjanje preteklosti, evociranje preteklosti skozi elemente sedanjosti, je prav tako pomembna tema te razstave.

Ideološki kontekst je najmočneje zaznaven skozi prisotnost krščanstva kot pomembnega določila osebnih identitet v delih Morgana in Aepplija, kjer mrgoli referenc in asociacij na krščanstvo oziroma točneje na katoliškost irske nacije. V seriji I was Born an English Catholic (sic!) Stephen Morgan že v izhodišču »nominalno« vzpostavi tematsko polje, v različnih serijah naletimo na podobe svetnikov, eno serijo je v celoti posvetil kardinalu Newmanu iz njegovega rodnega Birminghama itd. V Aepplijevih kolažih je množica podob, ki referirajo na vero, mogoče omenimo le pomenljivo podobo v molitvi sklenjenih rok, ki za trenutek ustavi tok podob v »In Case I Disappear«. Vsa tri dela spremlja aluzija na »garden of Eden«, na neki mitični, izvorni kraj, ki pa je za zmeraj izgubljen, kar njegovemu delu daje dodatni nostalgično – melanholični značaj.

V ukvarjanju s spominom trije avtorji uporabijo različne avtorske strategije. Za večji del opusov Aepplija in Morgana je značilen način intimnih dnevniških beleženj, kjer je v ospredju njuna lastna zgodba ali pa gre za zgodbe ljudi iz njune neposredne okolice. Subjekt njune konstrukcije narativnosti je tako prežet z močno čustveno investicijo, slog oziroma način uporabe medija pa v veliki meri posvoji »vernakularni« princip, se pravi, da dela izgledajo kot posnetki za »domačo rabo«, npr. za družinski album. Tako ob večini serij Stephena Morgana ugotovimo, da gre kljub dokumentarnemu pristopu za obravnavo osebne zgodovine, Aeppli pa skozi montažo podob intimno zgodovino sublimira v metaforo časa in prostora. Morganov »snapshot« pri Aeppliju zamenja dejanska uporaba vernakularnega materiala; v omenjenih video delih gre v največji meri prav za kolaž obstoječih podob, družinskih fotografij, dnevniških zapisov, dokumentov, izrezkov in izsekov itd.

Jonathan Olley ubere v obeh tukaj predstavljenih serijah drugačen pristop. V osnovi je zavezan dokumentarizmu, celo več; v njegovem delu je močno prisotna zavezanost čim objektivnejšemu prikazu »stvari takšnih kot so« ali »kot so bile«. Aktualizem fotoreportažnega pristopa zna sicer preseči z izbiro motivov in subtilno obravnavo, vendar nam je takoj jasno, da gre v tem primeru za precej drugačno vrsto fotografije kot pri Morganu. Olleyev pristop je v osnovi topografski ali celo »novo – topografski«, če si izposodimo termin in definicijo, kot se je vzpostavila sredi sedemdesetih za nekoliko bolj distancirane upodobitve krajin. Tovrsten pristop in estetika se v vseh pogledih kažeta kot nasprotna intimistični »snapshot estetiki« S. Morgana. Osnovno topografsko dimenzijo Olleyevega dela še poglablja očitna avtorjeva potreba po klasificiranju materiala, kar vsaj njegovo serijo Castles of Ulster definira kot tipološko raziskavo specifične arhitekturne modifikacije. V omenjeni seriji imamo tako opraviti s serijo stavb, ki so v procesu vzpostavljanja nadzora angleške oblasti dobile značilne fortifikacijske, utrdbene lastnosti – vse so obdane npr. z varovalnimi ogradami, nadzornimi stolpi, kamerami, reflektorji itd.

Dokumentarnost na eni in intimističnost prikazovanja sveta na drugi strani dandanes precej povezujeta oba medija, fotografijo in video. Prevladujoče avtorske prakse v sodobni fotografiji se ne ukvarjajo z manipulacijo, inscenacijo ali eksperimentom, ampak težijo k vzdrževanju dveh izvornih lastnosti fotografije – njene dokumentarnosti in njene intimističnosti. Sodobni avtorski video se – po svoje presenetljivo – v tem od sodobne fotografije ne razlikuje. Umetnostni svet je v zadnjem desetletju poln kratkih dokumentarnih form ali tako ali drugače zastavljenih intimističnih pripovedi. V tem smislu sta ta pomembna, če ne kar dominantna segmenta sodobne fotografije in videa veliko bolj povezana kot se zdi (v razpravah poznavalcev enega ali drugega področja). Obenem pa se kažeta kot najpomembnejša nosilca čustvenih prezentacij, ki v drugih praksah sodobne umetnosti niso relevantna ali pa enostavno niso izrazljiva. Zdi se pomembno opozoriti na takšno vlogo fotografije ali videa - kot nosilcev emocionalnih investicij, ki lahko s preprosto naracijo in identifikacijo še zmeraj »ujameta« sodobnega gledalca.