logo-mini

Vodenje po razstavi Zadnji pogled in projekcija videov

Sreda, 18. januarja ob 18. uri

Po razstavi bo vodila njena kuratorica Jasna Jernejšek, temu pa bo sledila projekcija video del iz arhiva Postaja DIVA z naslovom Bogdaj mrličem spat.

Naslov izbora Bogdaj mrličem spat je vzet iz videa Mihe Vipotnika Lenora, ki metaforično naslavlja načine, na katere različni ustvarjalci tematizirajo za človeka nerazrešljiv paradoks smrti ali »uganko smrti«, kot jo imenuje Hans Belting. Ideja o smrti, ki presega biološko končnost telesa, sestavlja kompleksen preplet procesov, družbeno sprejemljivih vedênj, pričakovanj, verovanj, ritualov in vsakodnevnih praks, ki sestavljajo kulturne definicije smrti. Kljub temu zanjo lahko trdimo zgolj to, kar zapiše antropolog Stane Južnič, da smrt v najbolj točnem pomenu besede zgolj je ali pa je (še) ni. Izkustvena raven smrti je človeku dostopna samo preko smrti (ljubljenega) drugega. Čeprav človek kot avtorefleksivno bitje ve, da je minljiv, mu je misel na lastno smrt nepredstavljiva. Ali kot pravi Freud: »V nezavednem je vsak od nas prepričan o svoji nesmrtnosti.« Preko smrti drugega se človek tako sooča s strahom pred mrtvimi, ki ga vzbuja groza pred truplom in nečistostjo, in hkrati z željo, da se ljubljeno osebo na različne načine zadrži in ohranja v spominu.

Ne glede na vse kulturne definicije smrti in »opremljenosti« posameznika/ice za »primere« smrti pa je soočanje s smrtjo, svojo lastno ali smrtjo drugega, predvsem zelo osebno doživetje, ki sproža številna (eksistencialna) vprašanja in pogosto prinaša krizo smisla.

Kako se nas dotakne smrt (ljubljenega) drugega? Je mogoča smrt brez življenja in obratno, ali je mogoče življenje brez smrti? Kako misliti lastno smrt? Kako videti lastno smrt – ta nemogoči pogled, ki je istočasno vir premnogih fantazij? S podobnimi vprašanji se spopadajo tudi izbrani umetniki in umetnice. Pri tem ne podajajo enoznačnih odgovorov, temveč predvsem na lasten izrazen način reflektirajo svoja osebna doživljanja.

Video dela, ki bodo predvajana v sklopu projekcije:
Damijan Kracina, Mravlja, 1′ 07″, 1997
Miha Vipotnik, Lenora, 4′ 50″, RTV Slovenija, 1983
Ema Kugler, Phantom, 87′ 45″, Zavod ZANK / VPK, Cankarjev dom, RTV Slovenija, 2003 (na ogled bo odlomek iz filma)
Marko Kovačič, Requiem M, 4′ 02″, 1990
Nataša Prosenc Stearns, Afterlife, 2′ 43″, 2010
Gorazd Krnc, Tri vrata, 3′ 11″, Gulag produkcija, 2007

O video delih:

Damijan Kracina v videu z naslovom Mravlja (1997) prikaže dramatično smrt drugega živega bitja – zadnjo minuto življenja mravlje, ki se je ujela na lepljivo podlago. Video je običajno predstavljen na miniaturnem ekranu, ki prikazuje mravljo v domala naravni velikosti.

Video Mihe Vipotnika Lenora (1983) predstavlja interpretacijo ljudske pesmi o dekletu, ki nadaljuje dialog s svojim mrtvim ljubimcem. Pri tem portreta izvajalcev pesmi Mateje Koležnik in Janija Kovačiča nenehno prehajata eden v drugega, kar lahko razumemo kot dekletovo ponotranjenje ljubljene osebe in mehanizem ohranjanja spomina na umrlega.

Ema Kugler v Phantomu (2003), filmu brez dialogov, v ospredje postavlja problem živeti življenje, ne končnosti smrti. Navsezadnje so miselni konstrukti tisti, ki obvladujejo tako naše predstave o življenju kot o smrti, pri čemer posameznik/ica nimata nobenega zagotovila, da so prve ali druge resnične.

Nataša Prosenc Stearns v videu Afterlife (2010) na subtilen način pokaže ravno na neizbežnost smrti, ki je enako naravna kot minevanje življenja. V videu je avtorica dalj časa beležila venenje šopka potonik in z množico cvetnih listov, ki tvorijo vzorec ob koncu videa, metaforično prikazala lepoto spominov, ki se nabirajo skozi celo življenje.

V videu Tri vrata Gorazda Krnca (2007) se avtor lahkotno poigrava z možnostjo posameznikove izbire lastne smrti. Računalniško generirani glas povabi Barbarello in njenega angela Pygarja, naj si izbereta eno izmed treh vrat – eno izmed treh različic smrti – in gledalca pospremi na potovanje skozi vsako od treh vrat.

V drugem kontekstu se je z mislijo na lastno smrt poigraval Marko Kovačič v videu Requiem M (1990), ki prikazuje performans Requiem, ki ga je umetnik izvedel za svoj triintrideseti rojstni dan v okviru razstave Izkušnja predmeta v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1989. Premazan z voščenim belim ličilom je nepremično ležal v sarkofagu uro in pol, kolikor traja Mozartova črna maša.

Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana & Galerija Photon

Foto: Nataša Prosenc, izseki iz videa Afterlife, 2010