Avtorica že nekaj let raziskuje prostore, ki jih zaznamujejo velike zgodovinske travme, običajno povezane z množičnimi grobišči in vojnimi grozotami, ki so se tam zgodile v toku razburkane hrvaške preteklosti v zadnjih nekaj stoletjih. Skrbno izbrani prostori so dokumentirani kot nedolžni, nepomembni in nemalokrat idilični kotički vsakdana, a vendar v sebi skrivajo preteklo izkušjo ideološkega nasilja, razčlovečenosti posameznika in predvsem smrti. Na način popolne odsotnosti subjekta ali dogodka umetnica preizprašuje časovno komponento travm in spominov, ki ostajajo živi tudi potem, ko sam prostor že davno zabriše sledi dogodka. Ciklus izpraznjenih in tihih krajinskih fotografij kljub svoji navidezni nedolžnosti odraža občutek neizrečenega, skritega in namerno pozabljenega; med motive je avtorica vključila različna poglavja hrvaške zgodovine: Stubico kot prizorišče slovensko-hrvaškega kmečkega punta iz 16. stoletja, taborišče Jasenovac in vas Srb kot simbolični mesti iz časa 2. svetovne vojne, ter različne prostore etničnega nasilja hrvaških in srbskih militantnih skupin v času nedavne domovinske vojne.