Olja Triaška Stefanović v svojem zadnjem projektu Bratstvo in enotnost prevprašuje spomine na osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja skozi arhitekturo, spominska obeležja in spomenike nekdanje Jugoslavije. Velik del projekta sestavljajo podobe, ki dokumentirajo brutalistično arhitekturo, ki je zaznamovala obdobje Titovega režima. V kontekstu Jugoslavije je bila ta vrsta arhitekture povezana predvsem z uradno ideologijo “bratstva in enotnosti”. Nekatere fotografije razkrivajo skrivnostne prostore, ki opozarjajo na bolj mračno plat režima in kulta osebnosti Josipa Broza Tita. S povezovanjem takšne ikonografije z družinskimi slikami in obsežnim arhivom časopisnih izrezkov nam umetnica na ozadju razpada Jugoslavije in stopnjevanja etničnih sporov pripoveduje zgodbo svoje družine.

Njene fotografije pričajo o tem, kako so nekatera področja umetnosti in kulture orodje v rokah vladajoče politične in ekonomske elite in kako nanje vpliva prekrivanje palimpsesta zgodovine. Po eni strani jih je mogoče razumeti kot pričevanje časa, po drugi strani pa je prisoten tudi vidik sočasnosti, saj ti zgodovinski objekti niso več primarno povezani z ideologijo bratstva in enotnosti. Stavbe, spominska obeležja in spomeniki namreč ne dokumentirajo samo procesa izgradnje večetnične države, ampak govorijo tudi o poglabljanju konfliktov, ki so bili posledica naraščajočih nacionalizmov in razkroja »jugoslovanske identitete«.

Čeprav umetničin projekt naslavlja turbulentno zgodovino nekdanje Jugoslavije in etnične spore v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, njen pogled lahko preslikamo na celoten sodobni svet, ki ga dušijo duhovi preteklosti. Razmere na ozemlju nekdanje Jugoslavije niso tako zelo drugačne od tistih v nekaterih novih državah Vzhodne Evrope in drugod.  Zato razstava spodbuja gledalce, da ne razmišljajo samo o zgodovini, politiki in vojnah, temveč tudi o spominu, pozabi in nenazadnje tudi o upanju v boljšo prihodnost.

Video vodenje po razstavi Olja Triaška Stefanović