Najnovejša serija predstavlja smiselno in konceptualno prepričljivo nadaljevanje cikla Interierji. Ne le, da imamo tokrat opraviti z eksterierji, torej s posnetki krajine, temveč se je avtor pri tej seriji odločil tudi za spremembo v tehniki: namesto klasičnega fotografskega postopka je uporabil camero obscuro. Neprimerno daljša ekspozicija, ki jo ta zahteva, je botrovala izredni mehkobi vidnega polja, zaradi česar te fotografije učinkujejo povsem drugače kot predhodni seriji. Zaradi zabrisanih detajlov se zdi, da je fotografije prekrila megličasta koprena. Polje vidnega se v daljavi izgublja v nedefiniranem trepetanju zraka, zaradi česar na mesto konkretnega stopa zgolj negotova gledalčeva slutnja. Salaj je fotografije natisnil na platno, katerega strukturiranost še poudarja slikarsko, skorajda impresionistično rezoniranje podob. Takšen odmik od tehničnega perfekcionizma, značilnega za prejšnja cikla, se zdi večplasten. Uporaba camere obscure je v eri digitalnega aparata vsekakor svojevrstno anahronistično dejanje, ki namesto instantnosti predpostavlja bistveno dolgotrajnejši proces fotografiranja. Ob sekundarnem navezovanju na impresionistično slikarstvo, ki ima v slovenski moderni prav posebno mesto – tudi kar se tiče razvoja krajine in njenega pomena v nacionalnem smislu – pa odločitev za takšen tehnični pristop nima zgolj eksperimentalne vrednosti, temveč prevprašuje tudi gibanje fotografije skozi različne diskurze vidnega. Temu primerljiv »tehnični« obrat zasledimo denimo tudi pri zgoraj omenjenemu fotografu Thomasu Ruffu, ki je v devetdesetih pri fotografiranju brezimnih urbanih eksterierjev uporabljal posebno nočno kamero – gre za kamero, kakršno je v Zalivski vojni uporabljala ameriška vojska in katere »zelenkaste« posnetke smo spremljali tudi na domačih tv zaslonih – in tako skušal reflektirati sam status fotografske podobe in njene percepcije. (M. Brulc)