SILENTIUM – SILERE: »OSTATI V TIŠINI« – ZGODNJA SLED

Kdo (zdaj) Nataši Segulin »prišepetuje« … iz notranjih želja, iz nezavednega in belega sveta (kot mundus, in universitatis), da s svojimi fotoaparatom zdaj skriva-in-razkriva, v prvi vrsti črnobele (pra)podobe vseh stvari, ki jih zagleda – s pretanjenim očesom in pogledom – na svojih potovanjih. Gre torej za teritorializacijo predmetnosti, neodtujene, čiste, v jasnini: sledi v kamnu, zemlji in na nebu … kot clara in distincta njene duše, ki sega skozi fotografsko lečo v neznanski, »prazni« prostor, ki je hkrati poln in je /hkrati/ prazen, neskončno prazen, a vendar tudi še neskončno poln, izpolnjen, izpopolnjen, samo da ga Nataša spet in spet ujame v svojo »zanko« svojske geometrije … v mos geometricus, ki je substancionalna forma: podstat fotografije, ki je lastna »naravnemu« in fotografskemu jeziku. Mos geometricus počiva (po Lacanu) v ekvivalenci premice in kroga, ki se spreminja v osmico (le rond devienne un double huit) kot temeljno osnova vseh stvari, posledica simbolne »luknje« in /hkrati/ tudi še realne in imaginarne eksistence, se pravi našega prebivanja na zemlji, s tem, da je Realno (kot nemožno), Realno kot užitek v posnetku in gledanju fotografije v skladnosti z Imaginarnim, se prav s čutnostjo (aisthesisom – lepoto) in telesom, ki ga Nataša upodablja, kot njen sestavni del. Del, večji od celote ….
Tako nastanejo sledi, ki niso le sledi med mnogimi sledmi, ampak sledi kot »zgodnja sled« (die fruhe Spur), ki jo umetnica odstre s fotografiranih predmetov kot mrežnico – tančico, da /zdaj/ prodre v bistvo čistosti Stvari, ki jo predstavi na posnetku. Kdo torej (zdaj) Nataši »prišepetuje« iz globine duše-in-stvari? To ni nikakor čarovnija psihoanalize, temveč Otrok, otroška radovednost in začudenje (Ich bin des Welteskindes, F. Nietzsche), vznemirjenost s stvarjo, s (pra)pomenom in prabitjem vseh temeljnih »reči« pred nami in okoli nas, ki zdaj, na Segulinini fotografiji, izbijajo v luč, v svetlobo dneva … Nič smo, kar iščemo, je vse, po Holderlinu … Ta »vse« nam zdaj umetnica prikaže v tišini (zavito v tišino), v tišini polnosti bivanjske sreče. Da, sreče … kot srečanja s seboj in svetom … Svet zdaj Nataša raz(od)kriva kot prvotno tkanje in zgodnjo Sled, v smislu deteritorializacije = ponovne vzpostavitve čiste Forme, ki nas v svoji čistosti zadane, preseneti.
Natašin fotoaparat, Nataša v fotografski leči je torej, v nasprotju z vseobsežnostjo sveta, neka machine abstrait, abstraktni stroj, grški atomos: z Lacanom neki »slepi potnik« in otrok, ki nam šepeče večnostne, a skrite in zagrnjene resnice, z jezikom (nekega) idealizma, ki je dejansko le iluzionizem o neki neuničljivosti in o pradavnosti osnovne, kozmične geometrije … ki je bila kot skritost nekoč že izgubljena, a v resnici ni bila nikoli izgubljena in jo moramo ponovno najti. Natašina fotografije je torej, po Lacanu: Nič, nemara? Ne – nemara nič, temveč ne Nič … Ta neNič je samodejni vzgib, nagib, naklon telesa, prsta, duše, ki povzroči, da vse zasveti v novi luči, v to phos, v svetlobo dneva … Tako se dogodi Dogodek: odkrivanje velikih znamenj in sledi … na potovanju, ki je že končano, a se dejansko pot šele začenja … Kazanje /na/ stvari, ki so od nekdaj že bile, a jih zmoremo zagledati ponovno. Podobe, ki ohranjajo skrivnost in skritost, se pravi »zbiranje« in »kritje« naše in naravne eksistence kot (za)snujoče, zbirajoče, zbrano jamstvo njenega »odtisa« (v pesek, v kamen, v prah, v oblake), kot sled-pečat, ki vznika kot izvor, princip – načelo neke skupne samobitnosti, iuentitete … Kot tipična zgoščenost, enostavnost, »istost«.
Nekakšen spoj imaginarnega telesa in realnega užitka (jouissance = fonetično j ouis sens = prislušje smislu Natašine fotografije) v fotografičinem prstu in njene duše – pneume … je »gonska vzmet« (Triebfeder kot »gonilo«), ki sproži sliko kot upodobitev. Svet je neskončen prostor, ki šele čaka, da ga urediš, izluščiš, uravnaš, vzpostaviš. Mos geometricus, ki ga Nataša vidi in pokaže v posnetku, je sicer res »naraven«, a njena metafizična ravnina je možna le v fotografovem pogledu. Natašin fotografski jezik je neki vidni in nevidni veliki označevalec, ki vsako stvar pokaže v novi luči, nek jezik kot »kazanje« (die Zeige als die Sprache, po Heideggru: Kaza = kazanje je /že/ jezik), od it. mostrare = monstrum = znamenje, veliko znamenje, semeion to, ki izpostavi neko skrito in pradavno sled kot moč in bitje, strašansko moč, pouissance horrible, ki nas z Natašinih fotografij ponovno, spet, dokončno navdihuje.

ANDREJ MEDVED, likovni teoretik, filozof, poet