“Tudi iz Abadžićevega opusa se kažejo nagibanja preizkušanja spornega položaja te teme [akta, op. prev.] v mediju, s katerim se ukvarja. Na ravni kontroliranega hedonizma, ponazorjena tradicionalno, čeprav opazovana z užitkom, je ženska ločena od plasti aluzij. Golota prikazanih teles ostaja omejena v naglašeni sugestiji nedotakljivosti. Pohote ni. Ženska je kot glasbeni inštrument, usklajene linije in v resonanci čistega estetskega smisla. (Morda nezavedno, vendar ne brez razloga, se glasbeni inštrumenti v Abadžićevih kadrih pogosto nahajajo v sožitju z golim telesom ženske).

Dovršeno in sofisticirano fotografovo sodelovanje z lepimi stvarmi je na splošno, čeprav obteženo z nostalgijo, pametno olajšano z lahko kompozicijo. Z izvrstnim, klasičnim pristopom z lahkotnostjo umetniškega delovanja, je Abadžić postavil žensko telo na prestol svoje fascinacije nad časom. Okamenela preteklost v leči njegovega pogleda, nostalgija njegovega opazovanja v zaustavljenem kadru spremembe, klasična volja oblik, da se pokažejo opazovalcem v njegovih posnetkih – vse to ustvari Abadžićev pristop k fotografiji. Tudi pri aktu v njegovi fotografiji.”

– Nataša Šegota Lah, oktober 2008

 

“Aktovi i studije figura Stanka Abadžića imaju svu senzualnost i senzitivnost nekoga tko promatra svoje modele s nježnošću i velikom ljubavlju. Njegove apstraktne i modnernistične slike – često s primjesom nadrealizma – podsječaju me na češkog fotografa Františeka Drtikola. No najveći dio njegovih fotografija modela snimljen je u svakodnevnijim ambijentima, što njegovu djelu donosi intimnost koja je rijetka i katkad magična.”

– Alex Novak, Vintage Works, Ltd.