19. 2. – 28. 3. 2025

V Galeriji Photon že vrsto let v okviru t. i. »Avtorskega dialoga« prirejamo razstavni format, ki sooča dva ustvarjalca, pri čemer se vsak predstavi s samostojnim projektom v svojem razstavnem prostoru Galerije Photon. Pri izboru umetnikov se osredotočamo na njihove prepletajoče se pristope k fotografskemu ustvarjanju, ki jih lahko povezujejo konceptualni ali tehnični vidiki. Namen dialoga je raziskati in poudariti raznolikost fotografskega medija skozi perspektivo dveh avtorjev, katerih prakse se bodisi dopolnjujejo bodisi razkrivajo kontrastne pristope. Program je namenjen predvsem slovenskim umetnikom mlajše in srednje generacije, občasno pa predstavljamo tudi uveljavljajoče se fotografske ustvarjalce iz Srednje in Vzhodne Evrope.

V tokratnem avtorskem dialogu se srečujeta dva mlada slovenska fotografska umetnika, Aljaž Lavrič in Olja Simčič Jerele. Oba zaključujeta magistrski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svoji umetniški praksi obvladujeta analogno fotografijo v vseh njenih procesih in jo vključujeta v prostorske umetniške instalacije, ki jih prilagajata specifičnim razstavnim prostorom. Vsak v svojem ustvarjanju raziskuje dimenzijo objektnosti fotografije, ki se prepleta z likovno umetnostjo, vendar so izhodišča in temelji njunih projektov tesno povezani z analogno fotografijo. Le-to oba obravnavata kot dinamičen proces – pri konceptualni zasnovi projektov in s preučevanjem fizikalnih lastnosti samega medija. Tokratni premišljeni dialog med izbranima umetnikoma poudarja pristop k raziskovanju meja umetniške fotografije skozi njeno izrazno moč in tehnični potencial. Hkrati pa njuna projekta odražata edinstvena pogleda na svet in osebno ali splošno zgodovino.

Olja Simčič Jerele je zmagovalka Photonovega natečaja Drugačni svetovi 2024, medtem ko se je Aljaž Lavrič prvič predstavil v galeriji na kurirani mednarodni skupinski razstavi Radi vidimo, kako vam spodleti v letu 2024.

Aljaž Lavrič: Shema A-F, 2023-24

 V projektu Shema A–F avtor izhaja iz bakroreza Janeza Vajkarda Valvasorja, predstavljenega v njegovem delu Slava Vojvodine Kranjske. Osredotoča se na bakrorez št. 446, ki prikazuje presihajoče Cerkniško jezero. Bakrorez označuje vhode in izhode jam ter podzemne kanale, ki naj bi polnili in praznili jezero. Avtor bakrorez bere kot zemljevid in na podlagi Valvasorjevega opisa poskuša rekonstruirati, kje naj bi se posamezni vhodi, kanali in jame nahajali v realnem prostoru.

Bakrorez ni popoln, saj njegov grafični zapis ne ustreza vedno geografiji Cerkniškega jezera. Namesto da bi natančno prenesel zemljevid v realni prostor, avtor napake in nejasnosti Valvasorjevega dela uporablja kot izhodišče za svojo interpretacijo. Tisto, česar ni mogoče dokumentirati v naravnem okolju Cerkniškega jezera, rekonstruira in poustvari v studiu.

Osrednji element razstave bo predstavljala vodna instalacija, ki sledi osnovni strukturi bakroreza. Če je bil bakrorez sprva uporabljen kot zemljevid pri snovanju fotografij, postane v fazi postavitve razstavnega dela načrt. Fotografske povečave so bile med razvijanjem vključene v instalacijo, kar je omogočilo, da se je podoba na fotopapirju razvila le v strugi kemije. Instalacija tako narekuje fotografiji, kateri deli so vidni in kateri ostanejo skriti.

Proces razvijanja še ni povsem zaključen – fotografije se še vedno spirajo, poleg tega pa se zaradi konstantnega pretoka vode z nosilca postopoma spira emulzija. 

Olja Simčič Jerele:  Zavedaj se, da bereš nagrobni kamen, 2025

V nastajajočem magistrskem projektu umetnica uporablja fotografski material kot orodje za merjenje časa. V trenutku fotografiranja se svet pred objektivom iztrga iz sedanjosti in spremeni v fotografsko podobo. Fotografije, kot vsak fizičen medij, pa niso zamrznjene v času svojega nastanka, temveč se starajo in razkrajajo naprej. V razstavljenih delih avtorica namerno sproža učinek silver mirroring, značilen za razkroj črno-belih analognih fotografij, pri katerem delci srebra migrirajo na površje materiala in ustvarijo srebrnkast sij. Ta učinek, ki ga fotografi in konservatorji običajno poskušajo preprečiti ali odstraniti, avtorica v svojih delih sproža namenoma.

Estetika razkroja tako postane del podobe, ki gledalce_ke odtuji od trenutka njenega nastanka in jo predstavi kot preteklost – preteklost, ki nikoli ni zares obstajala na enak način, kot je ujeta na fotografskem posnetku. To dejstvo umetnica naslovi tudi v izbiri same tehnike izdelave podob. Odločitev posnemanja naravnih sledi večletnega razkroja prek umetno ustvarjenega efekta silver mirroring je sama po sebi oddaljitev od originala. Poustvarjanje preteklosti tako vodi v nastanek nečesa novega, nečesa nedostopnega.

Serija tako aludira na občutke hrepenenja in nostalgije, saj »resničnost«, ujeta na posnetkih, avtorici ali gledalcem_kam ni več dostopna. V tem smislu podobe prevzamejo vlogo »nagrobnega kamna« upodobljenega trenutka. Serija predstavlja preproste motive, vzete iz avtoričinega osebnega arhiva, ki so v temnici preoblikovani v veliko formatne pozitive, narejene na pretečen grafični film, skupaj z umetno sproženim učinkom silver mirroring.

Katalog

RTV prispevek

MMC članek

Gorenjski glas

Kulturna panorama

Svet kulture