“Kako lepo bi bilo, če bi vse stare, odslužene industrijske zgradbe lahko naselile nove vsebine. Da bi bivša kotlovnica na primer postala zbirališče mladih, stara kovačija pa sodoben arhitekturni biro. Te misli se mi porajajo vedno, ko se sprehajam po teh prostorih. Vem pa, da to ni možno. Večina tovrstnih zgradb bo enostavno porušenih, saj se ne ujemajo z novimi poslovnimi usmeritvami. Skozi lastno izkušnjo, izkušnjo odraščanja v tem okolju, zato poskušam v svojih fotografskih zgodbah ohraniti vsaj delček tega časa.”
(Antonio Živkovič)

…Podobe zapuščenosti in pritiklin industrijske civilizacije, podobe jedra prve petletke mi kažejo nekaj drugega. Nek čas, ki se je preselil v spomin. In ki ga je mogoče doseči samo v sanjah ali pa skozi umetnost. Vidim Trbovlje kot cilj vseh odprav, kot nepretrgan tok svetlobe, Trbovlje, ki so se nam zdele neskončno velike in prostorne. Trbovlje brez občutka utesnjenosti, Trbovlje, ki obstajajo na nebu našega otroštva. Trbovlje, ki se ne kažejo kot naslov nekega romana – Črna dolina, ampak kot naslov nekega drugega – Kako zelena je bila moja dolina. In to tako močno in jasno videnje omogočajo ravno pričujoče fotografije, ki me z veliko prepričljivosto opozarjajo na verze, ki sem jih pred nedavnim prebral v neki knjigi. Ime pesnika mi ni znano. Glasijo pa se nekako takole: “Kdor se ni nikdar z zemljo mazal / v nebo sploh ne bi mogel priti.”

(Uroš Zupan)