Marko Lipuš se je s kamero podal na pot po sledovih njegove babice Marije Karničar, umorjene v kacetu Ravensbrück februarja 1945, tik pred koncem vojne. Tam, na kraju zločina, se je avtor soočil z dogodki in poslikal, kar je tam še ostalo. Njegov namen je, da se približa babici in njeni zgodovini, njeni usodi – preko okolice, pokrajine, preko še stoječih poslopij in razvalin, preko vidnih prostorov in tam še obstoječih predmetov. Z razstavo in s publikacijo pa avtor ob osebni opozorja še na splošno tragedijo, ki jo je doživelo na tisoče umorjenih žensk za časa vladanja nacistov.

»Serija slik Babica je zgodovinsko subjektivna, umetniška obdelava teme. To fotografsko delo je prispevek za vse žrtve nacističnega režima, ki so ostale brez grobov, je prispevek h kulturi spominjanja. Simbolično dobiva Babica glas za vse v Ravensbrücku internirane in umorjene ljudi, večji del ženske, z namenom, da ohranimo spomin nanje in da njihova zgodba ne zapade pozabi. S tem, da žrtve nacionalsocialističnega režima nimajo grobov, so namreč prepuščene popolnemu izbrisu (fizični izbris, odsotnost groba, še dodatno ovira vsako spominjanje), ki ga slike hočejo preprečiti. S tem projektom pogled na mojo babico tolmačim kot simbol za tisoče drugih.« (M. Lipuš)

Ob razstavnem projektu Babica je pri avstrijski založbi Residenz Verlag izšla istoimenska monografija, ki je na voljo v knjigarni Galerije Photon.