Kot umetnika me poleg fotografsko estetskega izvajanja neke ideje zanima predvsem proces nastajanja, tematiziranja tehničnega postopka in njegovega prelamljanja. Moja dosedanja fotografska pot v polju analogne fotografije je bila predstavljena s projektom Praskanke, na digitalnem področju pa je ta avtentična izrazna oblika izražena v fotografičnih kartunih.
Digitalna fotografija dopušča nove pristope in nove umetniške možnosti. Nizanje pikslov ustvarja osnovno obliko digitalne fotografije. Realistična slika je v digitalni obliki sestavljena iz posameznih digitalnih slikovnih pikic, razpustitev realnega pa pomeni osnutek mojih fotokartunov. Nizanje digitalnih barvnih pikic v drugačni, nerealni obliki je osnova omenjene izrazne estetike. Spreminjanje nizanj pikslov je temeljna značilnost tega fotografsko-umetniškega projekta. Digitalna tehnika omogoča nove umetniške oblike in z njimi razširja dosedanje fotografsko zaznavanje.
Fotokartuni se nahajajo na presečišču med skeniranim in digitalnim fotomaterialom. V programih za obdelavo slik lahko umetnik sestavlja in obdeluje te digitalne predloge. Ko meša različne fotografske predloge (skene, digitalne slike različnih kakovosti) in črtne risbe, nastane svojevrstna in dinamična estetska oblika. Slogovno so fotokartuni mešanica stripov in karikatur, ki odsevajo trenutno razpoloženje in sodobni duh časa. Neodvisna in samostojna izrazna površina je primerljiva s pop artom, ki se opira na Andyja Warhola in Royja Lichtensteina, ter jo razumemo kot citat.
Na umetnika lahko kopiranje digitalne fotografije v analogno obliko učinkuje utrujajoče, kakor da poskuša nova umetniška oblika, kot je digitalna fotografija, posnemati staro, analogno fotografijo. Moj umetniški odgovor na to vprašanje so fotokartuni.
Skozi svoje delo si prizadevam, da je umetnost uporabna tudi v realnem življenju. Brez dvoma je treba fotografsko umetnost v klasičnem umetniškem smislu predstavljati v galerijah, da sproži umetniški in družbeni diskurz, sam pa želim poleg tega zagotoviti tudi dodatne možnosti uporabe omenjenih fotokartunov.
Težnjo, da najdejo rokodelske fotografske podobe v vse večjem številu pot v galerije in muzeje, je mogoče postaviti pod vprašaj: Ali se podoba iz časopisa kot rokodelska fotografija lahko predstavlja v galeriji kot forumu za umetnost? Smiselno je prelomiti ta trend in zahtevo obrniti, kar bi potemtakem pomenilo, da se fotografsko umetniška dela ne prikazujejo samo v galerijah in muzejih, temveč se pojavljajo tudi v vsakdanjem življenju. Moji fotokartuni se poslužujejo te ”obrnjene možnosti”, kot se je to zgodilo v sodelovanju dnevnim časopisom Der Standard, kjer je bila objavljena tedenska serija z naslovom Der Gedanke (Misel).
Fotokartuni so bili leta 2008 nagrajeni z likovnim priznanjem Banke Austria in bodo leta 2010 izšli v tiskani knjižni izdaji.
(Marko Lipuš)