Peter Koštrun: Zlomil sem si čas
Otvoritev razstave: sreda, 20. decembra ob 19. uri v Galeriji Photon
20. 12. 2023 – 26. 1. 2024
Navdih za novonastale fotografije umetnik Peter Koštrun povezuje z določenim trenutkom, ko se je ob delu za računalnikom zavedal, da si je tisti dan »zlomil čas«. Po umetnikovem mnenju je dojemanje časa zaradi prepletenosti življenja s tehnologijo postalo fragmentirano, ritem življenja neustavljivo hitrejši, naš odnos do narave pa toliko bolj abstrakten. Skupaj s podnebno krizo in ob aktualnih konfliktih umetnik trenutno stanje sveta doživlja kot nevzdržno. To indirektno ilustrira z deli na razstavi, ki jih umešča v širše dogajanje in povezuje s procesi v naravi. Slednja je za umetnika najpomembnejši vir navdiha pri ustvarjanju in temeljni gradnik njegove življenjske filozofije.
Predstavljeni sta dve skrajnosti umetnikovega odziva na trenutne družbene razmere svetu, ki je na točki zloma, saj ne more več dolgo prenašat posledic sodobnega načina življenja. V desnem, manjšem prostoru galerije, lahko ugledamo ostre, skoraj dokumentarne fotografije ulovljenih mrtvih žuželk na lepljivih ploščah, ki skozi umetnikove upodobitve namenoma delujejo kot projekcijska platna. Specifičen spekter rumene barve za privabljanje mrčesa Koštrun izpostavlja kot prispodobo za zaslone, ki nas privabljajo, »misleč, da bomo na njih ugledali resnico, vendar nas na koncu, podobno kot žuželke, tako rekoč čaka bridka smrt«. V času »tehnofevdalizma« je za avtorja čas tisto, kar se lomi, saj prihaja do razkola med gledanjem in doživljanjem v naši zamaknjenosti v virtualni svet. Manjši prostor galerije je namerno nasičen, »brutalen« in zaradi stroge realistične narave pri izražanju koncepta deluje skoraj znanstveno. Večji levi galerijski prostor je antiteza manjšemu, v katerem je predstavljena »neskončna mehkoba« v nasprotju z »neskončno ostrino« prejšnje sobe, kot to poimenuje umetnik. Koštrun v tem prostoru poustvarja izpraznjenost v monokromnih odtenkih s podobami padajočega »črnega« snega. Ta skupaj s povečavo indeksiranega odtisa gobe, ki deluje kot oko, ponuja kontrast znanosti in za umetnika predstavlja nasprotujoči pol – umetnost. Antagonizem med obema prostoroma se na trenutke zabriše in dopolnjuje v prehajanju med dvema umetniškima odzivoma v vprašanju »kako naprej?«.
Razstava kot celota je po besedah umetnika »prispodoba za svet, ki nas obdaja in za arhitekturo procesov, ki jih soustvarjamo. Je kritika vseh nas, ki se trudimo, in poklon tistim, ki so se predali. Je pogoj za nove začetke, pa čeprav še ni vsega konec. Dela na razstavi so nastala kot odziv na spoznanje, da si “zlomiti čas” pomeni zavedati se ne le lastne, ampak vsesplošne ranljivosti, in hkrati sprejeti razočaranje, da smo ne glede na trud samo sled množice.« (Peter Koštrun).