Serija Post Mortem se obrača k motivnim poudarkom, ki prikazujejo surovo realne podobe zamrznjenih teles v procesu umetnega upočasnjevanja njihovega neizogibnega biološkega propada. Avtor se v sterilnem prostoru mrtvašnice osredotoča na detajle posameznih delov telesa, ki izražajo nepopolnost, nemoč in skrajno razosebljenje. Ukrivljeni prsti, nagubana koža, porumeneli ten, potemnele očesne vdolbine, poškodovana tekstura kože in zakrčeni obrazi se nanašajo na ikonografski motiv Memento mori, ki se v svojstveni sodobni različici izogne vsakršnemu poveličevanju in moraliziranju. Pred gledalca so postavljene eksplicitne podobe smrti kot jih pač pogojuje medij (barvne) fotografije.
Smrt, večna tema, s katero se že od nekdaj ukvarjajo običajni ljudje, znanstveniki, filozofi, umetniki… Smrad in groza mrtvašnice, krematorija, anatomskih inštitutov, nepoznanih prostorov, v katere ljudje običajno vstopajo zaradi posthumne identifikacije najbližjih, poslednjega slovesa, ali pa sploh ne vstopajo. Ti prostori, nabiti z grozo spoznanja končnosti življenja, kot tudi civilizacijskim gnusom, ki ga povzroča truplo samo – izgorelo, razkosano, brez življenja; katerega deli so stlačeni v zamrzovalnik ali pa plavajo v formaldehidu – niso namenjeni `nedolžnemu pogledu`.
Malo umetnikov je tako doslednih v preučevanju te neprijetne tematike, kot Goran Bertok.
Njegova obsedenost s smrtjo kot realnim in neizbežnim koncem, nas lahko spomni na Borgesovo zgodbo ’Smrt v Samarkandu’. „Takšna je zgodba o vojaku, ki na trgu sreča Smrt ter pomisli, da je nanj pokazala s pretečo kretnjo roke. Odide v kraljevo palačo in zaprosi za najboljšega konja, da bi preko noči pobegnil Smrti, čim dlje, celo v Samarkand. Nato Kralj pokliče Smrt v palačo in jo ošteje, ker se je lotila enega izmed njegovih najboljših služabnikov. A smrt začudena odgovarja: „Nisem ga hotela preplašiti. Bila sem zgolj začudena, da ga vidim tukaj, saj vem, da se morava šele jutri sestati v Samarkandu.” In, kot na osnovi tega ugotavlja Baudrillard, bolj kot človek beži pred svojo usodo, bolj ji hiti v objem.
Ko Bertok skozi post mortem prikaze analizira aktualnost smrti, govori o današnjem položaju običajnega človeka in njegovem koncu. Bertok ni apologet znanstvenih dosežkov in nepotešljive človekove želje po večnem življenju, skozi, npr. krioprezervacijo Jamesa Bedforda , ki še čaka na trenutek svoje odmrznitve, ali podobne načine sintetičnega ohranjanja pri življenju, ki – vsaj ne javno in razširjeno – ne odražajo naše sedanjosti. Lahko rečemo, da je drža, ki jo je zavzel do tega vprašanja skeptična, mogoče ne posebno polna domišljije, temveč realistična, saj v svoji okolici ne srečuje replikantov iz Scottovega Blade Runnerja.