Smrt enega človeka je tragedija, smrt milijona je statistika.

Josif Visarijonovič Stalin

Vojne, izredne razmere, ali pač kontinuirana represija so neizmerno gojišče pogromov nad ljudstvom, žrtvovanim za doseganje političnih ali ekonomskih ciljev. Teror v službi ideologije je fenomen, ki je vtisnjen v kolektivni spomin in ga danes mnogi označujejo kot posledico t.i. človeške narave; ta naj bi tako bila podvržena dominantnosti, izkazovanju moči in tekmovalnosti. Iz tega sledi, da je človek v svojem bistvu pravzaprav zloben in nevaren. Identične rezultate pokaže tudi zgodovina človeštva, napolnjena s krvavimi pričevanji in spomini. Moderna doba je paralelno z razvojem humanistike, znanosti in tehnologije spodbudila tudi izpopolnitev načinov eliminacije neželenih elementov v družbi. Dogmatske ideologije (še) niso izgubile svojega potenciala.

Četudi so se masovni poboji ter (državno) organizirani teror v preteklosti odvijali pod najrazličnejšimi slogani in zastavami, je Druga svetovna vojna prinesla katastrofičnost neslutenih razsežnosti, totalno vojno, globalno nestabilnost ter najsurovejše oblike onemogočanja in uničevanja potencialnih nasprotnikov. Represivno čiščenje motečih posameznikov v družbi je nacistična država spremenila v brezhibno delujočo industrijo. Koncentracijska taborišča pa v tem času niso bila nikakršna novost. Nastajala so že v 19. stoletju, tako za potrebe eliminacije vojnih ujetnikov državljanske vojne v ZDA (1861-1865) kot med Drugo bursko vojno v Južni Afriki (1899-1902), ko je angleška vojska internirala desetine tisoče civilistov, ki bi utegnili pomagati upornikom. Koncentracijsko taborišče je tako namenjeno izvensodnemu zapiranju ljudi, ki bodisi nasprotujejo oblasti bodisi so ji preveč nevarni, da bi ostali na prostosti. S svojim novim fotografskim ciklusom se Goran Bertok posveča protagonistom, ki so v mladosti, bodisi kot žrtve nasprotovanja in upora bodisi kot kolateralna škoda demografske politike Tretjega rajha, izkusili grozote nacističnih taborišč – in preživeli. A ta mesta, kjer je človeško življenje vredno bore malo, so na svojih žrtvah pustila neizbrisljiv pečat. Portreti nekdanjih internirancev tako ne kažejo eksplicitnih znakov nasilja, ampak pred gledalca postavljajo ambivalentne podobe ostarelih ljudi, ki so pred mnogimi leti (že) zrli v oči smrti. Ostali so pomniki tragičnih dogodkov, o katerih se je svet enotno izrekel, da se ne smejo nikdar več ponoviti. A zgodovinski spomin je kratek. Po letu 1945 se represivni aparati, tako vzhodni kot zahodni, niso bistveno omehčali; Sovjeti so na prisilno delo v Sibirijo odpeljali nešteto vojnih ujetnikov in političnih oporečnikov, medtem ko je ameriška vojska v taboriščih izstadala milijon vojakov Wehrmachta.

Vzroki, ki privedejo do tovrstnega nasilja so kompleksni in običajno globoko zakoreninjeni v družbeno-politični in ekonomski situaciji, ko se tegobe ljudstva pogosto prenašajo na Drugega. V svojem eseju ‘O nasilju’ Hannah Arendt zapiše, »da moč prihaja iz kolektivne volje in ne potrebuje nasilja za doseganje svojih ciljev. Ko oblast začne izgubljati svojo legitimnost, postane nasilje umetno sredstvo za doseganje teh istih ciljev, zato se nasilje pojavlja zgolj v odsotnosti moči.« Če je torej nemoč ta, ki privede do terorja neizmernih razsežnosti, potem lahko edino ozaveščena moč ljudstva to tudi prepreči. Evropa je po Drugi svetovni vojni skušala ohraniti zavest o nehumanosti nacionalno in rasno pogojenih totalitarnih ideologij in ustvarila ogromno fizično in mentalno infrastrukturo spomina, ki v izogib ponovitve ideološkega nasilja največje svetovne vojne poziva k empatiji do milijonov nedolžnih žrtev – tako umrlih kot preživelih.