Zdi se mi, da danes način življenja umetnike naravnost potiska v več-medijskost, vsaj moja izkušnja je taka. Ob preskakovanju ali pa prehajanju iz enega kulturnega okvira v drug, kar se mi je dogajalo, odkar pomnim, se mi zdi povsem naravno, da posegam po različnih medijih – ker sem pač vedno poskušala biti razumljena, poskušala sem vzpostaviti komunikacijo z okoljem, kjerkoli sem se pač znašla. Toda ko zdaj posegam po različnih medijih, me pri vseh vodi ustvarjanje prostora – fizičnega, vidnega, metaforičnega, ki ga opredeljuje atmosfera. Atmosfera mi je najbolj bistvena. Vsak medij, pa naj bo to slikarstvo, literatura, glasba, ustvarja določeno atmosfero, ki se razlikuje od drugih, čeprav si prizadeva izraziti eno in isto, komunicirati.

Fotografija, ki izenačuje preteklost in prihodnost v sedanjost, me za zdaj najbolje označuje. Zanima me ustvarjanje prostorov, zato si prizadevam ustvarjati take fotografije, pa naj gre za podobe ali pa instalacije, ki so same po sebi tako močne, da spremenijo prostor okoli sebe, da posesajo gledalca vase. Obstoječi prostori me izzivajo, da ustvarjam nove prostore – prostor razvijam, ga raztegujem, spreminjam, adaptiram na prostor, ki že obstaja, znotraj ali zunaj katerega pa jih obstaja še veliko več. Zanima me pojem potenciranja – na koliko potenc lahko zreduciram nek obstoječi prostor in ga spontano pretvorim v še nešteto prostorov. S poigravanjem z različnimi perspektivami, ki mi jih odpira uporaba različnih medijev, od fotografije, performansa, literature, instalacije, do filma poskušam prevzeti vlogo ptice, si pridobiti lastnosti ptičice, usmerjene proti obzorju. …

Eva Petrič