“Privlačijo jo dimenzije, kot so “svoboda” in “prostor”, in ravno te notranje vezi so pogosti impulzi njenega ustvarjanja. Tanja intuitivno prepoznava področja z večno polarnostjo med potrebo in možnostjo, iluzijo in resničnim: živalski vrt, psihiatrična bolnišnica, ljudje v svojem okolju, krajina kot metafora eksistence”

(Viktor Kolar, Revolver Revue, Praga, marec 2005)

“Žanrsko gre za subjektivni dokument, Slovenka je fotografije osvetlila v “marginalnem” okolju, “zabrisanih” področjih, zapuščenih in skrivnostnih, ljudje na posnetkih pa so resnični in naravni.
Del posnetkov je dober, je nadpovprečen; del ima privlačen naboj neverjetnosti in minljivosti. Bistveno pa oboje se povezuje v celoto! Predstavljen je skoncentrirano artikuliran občutek sveta; svet je “prijet” na ustvarjalen način”

(Josef Chuchma, MLADA FRONTA DNES, junij 2005)

“Kljub temu da fotografija nastane kot trenutna izpolnitev in se sklicuje na navdih trenutka, s sabo vedno nosi kontekst, ki fotografijo postavi v berljivo celoto. Avtorska fotografija ne želi razlagati in je vedno nad tem da komaj nakazuje slutnjo določenega pojava ali misli, ki jo avtor vseskozi izpostavlja in jo v materialnem svetu lahko opazujemo skozi podobo. Veliko bolj kot za eno samo, posamezno fotografijo gre za celostno občutje, ki ga avtor ustvarja s svojim delom. Namen fotografije ni niti dobesedno niti površinsko ukvarjati se s svetom, ampak pripravljenost slediti fenomenom, ki se avtorju v tistem času kažejo kot razumljivi ali jih intuitivno sprejema.”

(Tanja Verlak, revija Borec, 2005)