To Move the Sun and Earth Away je fotografski in zvočni projekt, ki obravnava človeško percepcijo okolja – kako ga razumemo, njegove prevare in kako globoko je zakoreninjen naš občutek za drugost v povezavi z naravo. Drugost je vseprisotna in njeni latentni učinki zaznamujejo našo kulturo in strukture moči. Kako pristranski je naš pogled na okolje in njegovo preteklost? Vprašanje, ki me je napeljalo na naslednje in naslednje in tako naprej, dokler se nisem začel spraševati, zakaj resnica ostaja skrita, zakaj živimo v zanikanju in strahu in kje tičijo vzroki za umik. Ena ključnih idej tega dela je koncept dualizmov – jasno razločevanje in ločevanje med dvema entitetama. Iz tega je nastala tudi fizična oblika instalacije – prevpraševanje pomena in predsodkov, ki izvirajo iz vseprisotnih dualizmov, kot so resnica proti neresnici, prikrivanje proti odkrivanju, sprejemanje proti izogibanju in zanikanju in dejstvo proti fikciji.

Ogledalca pred fotografijami meglijo neposreden pogled na podobe in dejansko omogočajo nešteto različnih perspektiv in percepcij fotografij. V zadnjem času raziskujem bolj skulpturalne vidike fotografije in misel o fotografiji kot subliminalnem objektu, ki ga moramo raziskati, da bi ga lahko v celoti razumeli. Umetniško delo si lahko predstavljamo kot sestavljenko, v katero je treba nekaj vložiti, da postane celota. Z drugimi besedami, uporabiti poskušam moč podobe, da bi razkril tisto, česar ne vidimo – ne izpostavljam neznanega ali prezrtega, temveč v stvareh in objektih odkrivam vidik, ki se je izgubil v globinah naše lastne percepcije.

Predstavljeno delo ne naslavlja nobene pretekle, sedanje ali prihodnje okoljske krize. Okoljske spremembe so samo ena od manifestacij tistega, kar me je zanimalo. S to serijo se sprašujem o vzrokih za omenjene anomalije, kako se ljudje z njimi spopadajo in kakšna čustva sprožajo v njih. Izbrane fotografije, skupaj z zvokom, slikajo vzdušje in občutek propadanja nežive narave. Osnova zvočnih krajin so terenski posnetki, aranžirani v nove glasbene kompozicije. Ideja je ustvariti neke vrste »percepcijsko igrišče«, kjer bi gledalci delo lahko doživljali z vidom in sluhom. Intimna izkušnja bi preplavila gledalca in ga soočila z vprašanji o našem odnosu do narave in (samo)slepljenja.