Sabes nadar? Znaš plavati?…

Kot sence na zidu…

Plavajo… Kaj pa ti – znaš plavati?

Znaš plavati v kadi?

Znaš plavati iz svoje kože?

Znaš plavati v pogledu?

Znaš splavati od doma?

Znaš plavati v ledu?

Znaš plavati pod slino?

Znaš plavati pod mikroskopom?

Znaš plavati v tišini?

Znaš plavati z dna?

Znaš plavati na sredino?

Znaš plavati v krivici?

Znaš plavati na krožniku poleg ribe?

Znaš plavati v praznini?

Znaš splavati iz praznine?

Znaš plavati?

Plavati: premikati se v vodi ali na vodi s pomočjo udov ali plavuti; premikati se z drsenjem… spretno drseti prek zidu…

Znaš plavati? Toreador na Kreti, freske na zidovih egipčanskih grobnic, grob potapljača v Paestumu, freske v vili dei Misteri v Pompejih, islamske freske v Quasr Amri, puščavski palači Umajadov, freske v zgodnjekrščanskih katakombah v Rimu, pa tiste na Cipru, Kreti, v Efezu, Kapadokiji in v Antiohiji ter v cerkvah v Goremu v Turčiji, na stropih v votlinah Ajante v Indiji in tiste v templju Brihadisvare, pa tiste iz zgodnjesrednjeveškega Castelsepria do italijanskih poznosrednjeveških fresk in do Giottovih, Lorenzettijevih in Attinijevih panelov in panelov drugih v baziliki sv. Frančiška Asiškega, Giotto v kapeli degli Scrovegni v Padovi, Camposanto v Pisi, Masaccio in Brancacci v kapeli Santa Maria del Carmine v Firencah, Ambrogio Lorenzetti v palači Publico v Sieni, Piero della Francesca v cerkvi sv. Frnačiška v Arezu, Ghirlandajova kapela Tornabiuoni v Santa Maria Novella v Firencah, do Zadnje večerje Leonarda da Vincija v Milanu in fresk v Sikstinski kapeli v Rimu, stenskih poslikav Botticellija, Perugina, Rosellinija, Signorellija in Ghiralndaja do Signorellijeve kapele San Brizio, katedrale v Orvietu in do Luciana Medevicija, do Michelangelovega stropa Sikstinske kapele, Rafaelove vatikanske Stanze in vile Farnesina, do Giullio Romanove palače del Te v Mantovi, pa do fresk v palači Ducale prav tako v Mantovi in kupole katedrale Snata Maria del Fiore v Firencah in naprej do baročnih ljubezni bogov Annibala Carraccija v palači Farnese, Alegorije božje previdnosti in Barberinijeve Moči, fresk Peitra da Cortone v palači Barberini, stropov Giovannija Battista Tiepola, do fresk v novi rezidenci v Würzburgu, kraljevski palači v Madridu, v vili Pisani v Straju, stenskih prizorov v vilil Valmarana in palači Labia do Pozzovega stropa z namenom, da tam ostanejo za vekomaj. Moje fotofreske plavajo – med sencami, postajajo sence in izničujejo razlike.

Senca je skupna vsem, pripada vsem. Vsi in vse in vsak ima svojo senco – ko se sence srečajo, se sprejmejo, spojijo v eno. Sence so neodvisne od organskosti ali neorganskosti, od spola in od starosti. Neobremenjene s predsodki komunicirajo z vsem in z vsakim – zame so jezik enakosti in pravičnosti.

Kot senca skačem na vse stene in zidove – na osamljene, grobe, lačne, site. Moja senca želi plavati, in zna plavati, ne le v ideji, pač pa tudi v svoji mesenosti. Je kot riba, ki sledi in vodi moje telo. Plavajoča med svojimi sencami plavam iz ene v drugo sobo ob zidovih, kjer ena soba ne le odseva. marveč tudi odzvanja drugo, kjer odmev ostaja na zidovih, tudi še ko je meso mojega telesa že zdavnaj spolzelo ob njih in razkrilo stanje, v katerem telo postaja senca in senca postaja telo. Koliko zastrtosti potrebuje telo, da je videti neoprijemljivo, in koliko razkrivanja je potrebnega, da meso znotraj konstitucije sence postane očitno? Moje fotofreske plavajo naokoli ob zidovih in iščejo odgovor…

Eva Petrič