Rudolf Sikora sodi že od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja med najbolj izvirne predstavnike slovaške vizualne umetnosti. V obdobju normalizacije v nekdanji Češkoslovaški je bil dejaven na neformalni umetniški sceni. V svojem delu je izhajal iz lastne sinteze “nove senzibilnosti” in konceptualnega razmišljanja in jo pozneje obogatil s pobudami postmoderne. S temo globalne civilizacije in svetovne ekološke grožnje se je ukvarjal med prvimi umetniki v Evropi. Sikora je z uporabo diagramov, besedil, klicajev ter s fotografijo in fotomontažo razvil lasten način metaforičnega razmišljanja. Svojo kozmološko vizijo je utemeljil na znanstvenih spoznanjih teorije o izvoru in obstoju vesolja in hkrati ustvaril izvirno umetniško vzporednico znanosti. S posebnim sistemom kod je zasnoval kategorije izvora (*), gibanja (→) in propada (†), ki simbolizirajo neskončni krog obnove kozmosa in življenja. Njegov nenehen socialni aktivizem sistematično odraža zapuščino ruske revolucionarne avantgarde, ki jo zastopa zlasti delo Maleviča. Deloval je na različnih področjih: slikarstvo, risba, grafika, fotografija, akcijska umetnost, objekti in instalacije.