Smrt, večna tema, s katero se že od nekdaj ukvarjajo običajni ljudje, znanstveniki, filozofi, umetniki… Smrad in groza mrtvašnice, krematorija, anatomskih inštitutov, nepoznanih prostorov, v katere ljudje običajno vstopajo zaradi posthumne identifikacije najbližjih, poslednjega slovesa, ali pa sploh ne vstopajo. Ti prostori, nabiti z grozo spoznanja končnosti življenja, kot tudi civilizacijskim gnusom, ki ga povzroča truplo samo – izgorelo, razkosano, brez življenja; katerega deli so stlačeni v zamrzovalnik ali pa plavajo v formaldehidu – niso namenjeni `nedolžnemu pogledu`.

Malo umetnikov je tako doslednih v preučevanju te neprijetne tematike, kot Goran Bertok.

Njegova obsedenost s smrtjo kot realnim in neizbežnim koncem, nas lahko spomni na Borgesovo zgodbo ’Smrt v Samarkandu’. „Takšna je zgodba o vojaku, ki na trgu sreča Smrt ter pomisli, da je nanj pokazala s pretečo kretnjo roke. Odide v kraljevo palačo in zaprosi za najboljšega konja, da bi preko noči pobegnil Smrti, čim dlje, celo v Samarkand. Nato Kralj pokliče Smrt v palačo in jo ošteje, ker se je lotila enega izmed njegovih najboljših služabnikov. A smrt začudena odgovarja: „Nisem ga hotela preplašiti. Bila sem zgolj začudena, da ga vidim tukaj, saj vem, da se morava šele jutri sestati v Samarkandu.”[1] In, kot na osnovi tega ugotavlja Baudrillard, bolj kot človek beži pred svojo usodo, bolj ji hiti v objem.

Ko Bertok skozi post mortem prikaze analizira aktualnost smrti, govori o današnjem položaju običajnega človeka in njegovem koncu. Bertok ni apologet znanstvenih dosežkov in nepotešljive človekove želje po večnem življenju, skozi, npr. krioprezervacijo Jamesa Bedforda[2], ki še čaka na trenutek svoje odmrznitve, ali podobne načine sintetičnega ohranjanja pri življenju, ki – vsaj ne javno in razširjeno – ne odražajo naše sedanjosti. Lahko rečemo, da je drža, ki jo je zavzel do tega vprašanja skeptična, mogoče ne posebno polna domišljije, temveč realistična, saj v svoji okolici ne srečuje replikantov iz Scottovega Blade Runnerja.

Tatjana Orbović