Prostori odražajo različne vidike našega obstoja, življenja in izkušanja sveta. Z dekonstrukcijo konvencionalne interpretacije pokrajine pa le-te postanejo prostori fotografovega uma. Podobe na fotografijah kombinirajo občutke avtorja v nekem fizične prostoru, kot tudi dejansko topografijo krajine. Kot je zapisal Florian Steininger v ediciji za Kunstforum Vienna, pokrajina s tem izgubi vlogo povezave med človekom ter naravo in postane mentalna projekcija zaznavanja bližnjega in oddaljenega okolja. Na ta način fotografije pokrajin niso čisti dokumentarni posnetki, ampak umetniška dela med fikcijo in abstrakcijo, metafore pogleda na realni svet in svet, ki obstaja nezavedno izza njega.

Likovni kritik Mario Berdič je v razstavnem katalogu za cikal Metakrajine zapisal: ”Naslov cikla Metakrajine predstavlja aluzijo na pojem metafizika, kjer gre za pojave onkraj fizične realnosti, točneje za transcendenco v duhovne dimenzije, kakor se dogaja tudi pri Radonjičevi, sicer navidezno ”klasični” krajinski motiviki, kjer dejansko ni nič materialnega, s poudarjeno fluidnostjo, saj se zdi, da vse teče. Ob odsotnosti človeških (in živalskih) likov dobi gledalec občutek, da v teh krajinah fizično ne bi mogel dolgo obstajati, ker so samo prehodi v neko drugo stvarnost.”