V seriji Metakrajine – Interakcije, se Gregor Radonjič osredotoča na podobe krajine, ki so na prvi pogled prepoznavne in znane, a jih umetnik transformira v misteriozne in vznemirljive. Njegove fotografije raziskujejo subtilno napetost med naravnim in umetnim, med realnostjo in iluzijo. Pogosto gre za prostore, ki nosijo sledi degradacije, zapuščenosti ali umetnih posegov, a prav ta nejasnost njihovega izvora ustvarja dvoumno atmosfero – krajine postanejo prizorišča, kjer ni več mogoče jasno ločiti med “avtohtono” naravo in človeškim posegom. Radonjič s serijo preizprašuje naš odnos do okolja – koliko je videnje narave že posredovano skozi kulturo, medije in pričakovanja gledalca?

Njegove “metakrajine” se tako gibljejo med dokumentom in fikcijo, saj so hkrati resnični posnetki konkretnih prostorov, obenem pa konstrukcije, ki jih oblikuje umetnikova intervencija. Na ta način dela iz Metascapes presegajo klasično krajinsko fotografijo in vzpostavljajo prostor meditacije o mejah – fizičnih, okoljskih, pa tudi epistemoloških – med resničnostjo in njenimi interpretacijami.

V kontekstu razprave o mejah/mejnostih Radonjičeva serija deluje kot subtilna kritika sodobne percepcije prostora; namesto da bi bile meje trdne in jasno začrtane, postanejo fluidne in izmuzljive. Krajina se razpira kot prostor “vzporednih resničnosti”, kjer se odvija dialog med naravnim in umetnim, med zgodovinsko sedimentacijo prostora in sodobnimi posegi, ki brišejo jasne razlike.