Neprilagojeni opazovalci. Outsiderji in izobčenci
Mednarodna skupinska razstava.
4. 12. 2024 – 17. 1. 2025
V času socializma so bili status, funkcija in estetske zapovedi fotografije v vseh nekdanjih
socialističnih državah zelo podobni. V srednjeevropskih državah, ki so bile del
socialističnega bloka, je bila podobna tudi kolektivna organiziranost na področju fotografije,
saj je večina fotografov delovala v okviru sistema fotografskih klubov. Vendar so nekateri
fotografski ustvarjalci delovali tudi samostojno ali večinoma izven obstoječega sistema,
nekateri zaradi posebnega pristopa k ustvarjanju, drugi zaradi cenzure ali celo prepovedi
njihovega dela. V ospredje razstavnega projekta »Outsiderji in izobčenci« postavljamo ravno
tiste avtorje, ki so iz različnih razlogov izstopali iz večinskega toka fotografske produkcije v
nekdanjih socialističnih državah.
Razstavni projekt je razdeljen na dva dela. V prvi skupini predstavljamo avtorje, ki so
ustvarjali predvsem v liniji socialnega dokumentarizma, vendar so teme in motivi njihovih
fotografij v nekem trenutku postali problematični za tedanjo oblast. Nekateri fotografi so se
zavestno usmerili v družbeno angažirano fotografijo, ki ni zgolj dokumentirala resničnosti,
temveč je tudi izražala kritiko in odpor do režima ali pa je življenje v socializmu predstavljala
v izrazito satiričnih odtenkih. Včasih pa je bila dovolj tudi zgolj ena »napačna« fotografija, da
sta bili kariera in usoda nekega fotografa postavljeni na kocko.
V drugo skupino uvrščamo umetnike, ki so od poznih 1960-ih v fotografskem mediju
predvsem raziskovali možnosti kreativnega izražanja. Po eni strani je šlo za umetnike, ki so
»uporabljali fotografijo«, po drugi strani pa za fotografe, ki so se zavestno odmaknili od
prevladujoče estetike dokumentarizma. Pri tem so oboji v veliki meri gradili na dediščini
predvojnih avantgard, nekateri tudi v izraziti kontinuiteti s predvojnimi fotografskimi
avantgardami.
V razstavnem projektu predstavljamo nekatere pomembne protagoniste razvoja specifičnih
avtorskih praks v fotografiji na področju CEE pred 1990, razvoja, ki je peljal od povojne
propagandne dokumentarne fotografije do današnje umetniške fotografije. Predstavljeni
avtorji dokazujejo, da v tem delu Evrope obstaja izjemna dediščina povojne, modernistične
fotografije, ki pa je v mnogih pogledih v širšem svetovnem pa tudi evropskem kontekstu še
vedno (pre)malo znana. Razlogov za to je več, nedvomno pa je za to krivo tudi omejevanje
svobode ustvarjanja, predstavljanja in mednarodnega povezovanja v času socializma.
V projektu bo predstavljenih deset avtorjev s fotografijami, ki so nastale v različnih
srednjeevropskih državah, predvsem v ex-Jugoslaviji, na Madžarskem, nekdanji
Češkoslovaški in na Poljskem:
János Szász, Andrzej Baturo, Vladimír Birgus, Jindřich Štreit, Tone Stojko, Stane Jagodič, Rudolf Sikora, Gábor Kerekes, Ladislav Postupa, Bálint Szombathy.
Razstavo podpira:

- Bálint Szombathy, Motion – pictures. Telephotographs, 1980s / 2002
- Vladimír Birgus, Moscow, 1982
- Jindřich Štreit, Arnoltice, Civil Defence Exercise, 1985
- Gábor Kerekes, Eye Lens, 1993
- Ladislav Postupa, Moon
- Tone Stojko, Aretacija Janeza Janše, 1988
- Janos Szász, Folk Architecture, c. 1960s
- Andrzej Baturo, Drunken Poland, 1977
- Rudolf Sikora, Between Heaven and Earth, 1985
- Stane Jagodič, Premonition, 1972










