Herman Pivk vztrajno razvija prepoznaven slog, potopljen v monohromne naplavine nedoločljivega časa, ki je toliko včerajšnji, kolikor je današnji. Njegova dela so z odtisi na aluminijaste plošče pridobila nestvarno bleščavo kovinskega sijaja. V prerezu približevanja civilizacijskim travmam o minevanju in nehanju skušajo stkati vez z nedoumljivimi rituali, ki kot znak večne prisotnosti arhetipsko puščajo za sabo sled simbolnega.

Prežarjena svetloba ali včasih le blisk orkestrirata skrivnostno zbliževanje nasprotujočih si ekstremov v nadrealistični pokrajini. Hibridni preplet realnega in imaginarnega, človeškega in živalskega, živega in mrtvega zrcali sodobno stanje alieniranega duha, ki se ne trga le od narave in pravil, s katerimi si eksistence v medsebojnih odnosih utirajo pot skozi ambiente sveta, temveč tudi od samega sebe, ko išče zavetje v iskanju nepredvidljivega doppelgängerja.
Pivkova “subjektivna kamera” je kot nenasitni predator, kot orodje za pronicanje v podkožje stvarnosti. Skuša razumeti sence, ki oblačijo v zakulisju sodobne vizualne kulture in so obenem domačne in zloslutne, zazrte same vase in provokativne. Njegova dela iz opusa HA – LO so kot odmev notranjega klica, ki išče odgovor na najbolj izmikajoče večno vprašanje: KJE SMO?

– Marko Košan