Avtor se tudi v tem ciklusu ukvarja z izkušnjo prostorov, kjer je čas obstal in obmiroval, odkar prvotne živahne skupnosti med človekom in stroji ni več. Če je v prejšnji seriji z naslovom “Prostori tišine” pogledal v drobovje prostorov, kjer so zaprašeni kotli, turbine in ostale tehnološke naprave kot nekakšni notranji organi, pa gre pri tem novem ciklusu za svojevrstno odslikavo »kože« teh prostorov. Fasade v svojih formah in strukturah odslikavajo stanje, takšno kot je danes. Nekatere so pomlajene, spet druge prepuščene času. In odkar njihovo stanje ne ustreza več funkciji delavnih procesov, čakajo. Čakajo, bodisi na rušenje oz. končno izginotje, tiste bolj srečne pa bodo naselile nove vsebine.