Ciklus Rdeče predstavlja nadaljnji korak v avtorjevem obsesivnem raziskovanju globočin življenja in smrti, saj upodablja fizično smrt bitja, ki je šele začelo živeti. Fotografije mrtvega dojenčka, lebdečega v temnem brezprostorju je mogoče brati kot surove podobe stvarnosti, ki vključuje bolečino, trpljenje ter občutje minljivosti in neprizanesljivosti, na drugi strani pa kot povzdignjene ter vizualno učinkovite metafore neizogibnega konca.