Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali

Mednarodna skupinska razstava

26. 8. – 24. 9. 2021

Sodelujoči fotografi: Andrzej Baturo (PL), Vladimir Birgus (CZ), Janez Korošin (SI), Branko Lenart (AT), Zora Plešnar (SI), Anton Podstraský (SK), János Szász (HU), Lenke Szilágyi (HU).

Pred približno tridesetimi leti so se v državah srednjevzhodne Evrope zgodile velike družbene spremembe. Nekatere države nekdanje socialistične ureditve so ob tem razglasile in dobile svojo samostojnost. Med njimi tudi Slovenija. Ob tej obletnici smo si v Photonu postavili vprašanje, kako je fotografija beležila čas pred temi prelomnimi dogajanji – v življenju navadnih ljudi. Ne zanimajo nas usodni zgodovinski dogodki in velike osebnosti, pač pa želimo s tem razstavnim projektom ponuditi vpogled v vsakdanje življenje in predstaviti nekatera protislovja družbenega sistema, ki je gradil na utopični viziji prihodnosti. Z namenom, da bi ponovno prelistali “družinske albume” nekdanjih socialističnih držav, predstavljamo nekatere pomembne fotografe iz regije, ki so dokumentirali življenje v vzhodni Evropi v sedemdesetih in osemdesetih letih. Vsem je, tudi ob različnih formalno-estetskih izhodiščih, skupen subjektiven in mnogokrat humoren pogled na banalno in absurdno vsakdanjost.

Podobno kot na drugih ustvarjalnih področjih se je v socialističnem delu Evrope tudi v fotografiji družbena kritičnost prilagajala, kamuflirala in transformirala v oblike in žanre, ki so bili sprejemljivi za objavo. Okoliščine vsakdanjega življenja in s tem tudi kulture je tedaj določala vladajoča ideologija z državno propagando, kjer izražanje kritike in smešenje oblasti niso veljale za umetniške vrednote. Upoštevanje pravil družbenega statusa v veljavni hierarhiji (npr. članstvo v Partiji, sodelovanje z določenimi državnimi institucijami) in s tem povezani politični rituali in ekonomski privilegiji na eni, ter precejšnja brezpravnost in relativna ekonomska revščina večine ljudi na drugi strani, so bile pogoste teme socialno občutljivih avtorjev, tudi fotografov na tej razstavi. Pri tem so vidne razlike med fotografi, ki prihajajo iz bolj “trdih” socialističnih (sedanjih “višegrajskih”) držav, s tremi avtorji, ki predstavljajo podobe iz nekdanje Jugoslavije (Lenart, Korošin, Plešnar). Ne glede na sistemske nianse med državami na vzhodni strani železne zavese in ex-Jugoslavijo, pa se podobe z razstave, najsi gre za dokumente krajev, ljudi, stvari ali dogodkov, umeščajo v splošni, kolektivni spomin na desetletja neke družbene ureditve. Razstavljene fotografije sprožajo tudi povsem individualne spomine, ki nas spontano vračajo v preteklost, mnoge v čas otroštva in mladosti, ki danes mnogim predstavlja vir nostalgičnega spomina na tiste čase.

Socialno-dokumentarna fotografija je bila v drugi polovici 20. stoletja zelo razširjena fotografska zvrst, so se pa družbeno bolj angažirani fotografi na Zahodu in Vzhodu tovrstnih tematik mnogokrat lotevali na različne načine. Zlasti s fotoreportažo je fotografija za mnoge ustvarjalce in pisce o fotografiji, postala relevanten medij za mobilizacijo javnega mnenja in promoviranje družbenih sprememb. V nasprotju s socialno bolj angažiranimi fotografi na Zahodu, ki so fotografijo pogosto uporabljali za osvetlitev krivic, neenakosti, marginaliziranih skupin ipd., pa je bil angažirano-kritičen odnos, ki bi skozi fotografsko podobo eksplicitno poudarjal družbene anomalije, v tistih časih na evropskem Vzhodu zaradi medijske cenzure težje predstavljiv. Seveda pa mnogi fotografi, ki so ustvarjali na področju socialno-dokumentarne fotografije, niti niso imeli namena, da bi s svojimi podobami prispevali k družbenim spremembam, pač pa jih je zanimal subjektivni, mnogokrat tudi poetični vidik življenja navadnih ljudi. Oboje v precejšnji meri velja tudi za predstavljena dela in serije sodelujočih avtorjev. Pri večini gre za pristop, kjer je na prvo mesto postavljena subjektivna interpretacija realnosti, medtem ko je socialno-angažirani vidik pogosto prisoten v ironičnih, včasih tudi sarkastičnih podtonih upodobljenega.

Razstavni katalog bo izšel ob otvoritvi razstave na Dunaju.

Razstavni projekt je zasnoval in kuriral Dejan Sluga.

Projekt je navdihnila knjiga “Kako smo preživeli komunizem in se zraven smejali” hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, od katere smo si tudi izposodili podnaslov projekta.

Fotografije otvoritve
Razstava Uteha spomina na RTV SLO
Katalog razstave