Odločilen za serijo V pričakovanju sonca je bil pogovor s triletnim sinom v začetku leta 2017, ko sem mu moral pojasniti, zakaj zaradi hude onesnaženosti zraka v Varšavi, kjer živimo, že šest dni ni mogel na sprehod. Zrak je bil tako onesnažen, da je ogrožal zdravje. V istem obdobju je bila kakovost zraka v poljskem mestu Rybnik slabša kot na Kitajskem. Želel sem mu razložiti z risbo, na papir sem s črnim svinčnikom narisal smog in sliko naslovil »V pričakovanju sonca.« (Govorimo o dveh stvareh, čeprav gre za eno samo.) To me je spodbudilo k temeljitejšemu raziskovanju smoga, da bi zadevo lažje pojasnil sinu. Bolj kot sem spoznaval učinke smoga na ljudi, živali, rastline, celoten ekosistem, bolj mi je postajalo jasno, da bo zgodba, ki jo bom povedal sinu, zelo osebna. Imam astmo, bolezen pljuč, in dihalne težave, ki se poslabšajo v zimskem času in ob zelo onesnaženem zraku.

Spoznal sem, da je smog tihi morilec, ki počasi napada pljuča in prodira globlje v srčno žilni sistem. Smog povzroča infarkte, kapi in kožne bolezni. Napade vsa območja v našem življenjskem okolju in ubija od znotraj. Hudo onesnažuje zrak in vodo. Krivi pa smo sami in tega se je moral naučiti tudi moj sin. Serija V pričakovanju sonca prek simboličnega podobja raziskuje neotipljivo, vendar resno grožnjo onesnaženja zraka. Upodobljeni predmeti v materialni obliki povzemajo moje raziskovanje onesnaženja zraka in njegove manj vidne učinke in posledice.

Tistega dne naju je nekaj ustavilo. Še danes ne vem, kaj je bilo. Vse se je začelo ob nenaravno zgodnji uri. Vsaj zame. Kajtek, moj sin, brez težav poje kosmiče ob pol šestih zjutraj. Zunaj: egipčanska tema.  Čakala sva na sonce. Pozimi si privošči dolg spanec in zleze iz postelje ure za Kajtekom, ki je že okobal sedel v hodniku na svojih saneh. Odprl sem okno in počakal, da kofein začne krožiti po mojih žilah. Ob prvem vdihu se je pojavila bolečina v prsnem košu. Napad astme. V zraku je bilo čutiti vonj razžarjenih dimnikov.

Ni bil dim, ki se je dvigal iz znanih oblik na dvorišču. Bila je meglica, gosta kot noč, dejanje nasilja nad zatiranim soncem. Podrgnil sem si oči. Poklical sem Kajteka. Z nosom, pritisnjenim na okensko steklo in velikimi očmi so njegove ustnice oblikovale vprašanje dneva: »Kaj je, oči?« Skozi mentalni smog se je priplazil odgovor iz ene od lekcij iz geografije: »Oblaki na zemlji, sin!« …

– Jakub Stanek