21. decembra, ob 19. uri v galerijo Photon. Razstavo bo odprl kustos razstave g.
Aleksander Bassin.
Spremljevalni program: kantavtor Leon Matek.
Polona Demšar ostaja v svojih projektih dosledna osvojeni tehnologiji,
to je sintezi kiparskega (v steklu oziroma prozorni plastiki) ter aplikaciji
fotografskega medija.Aplikacija predstavlja vedno tisti dodatni, predvsem
idejno-vsebinski element, ki polno kiparsko formo samo še posebej obogati,
nikoli pa ne nastopa na škodo izničenja prostorske razsežnosti.V tem oziru je
Demšarjeva prav gotovo izjemen primer med mlado generacijo; še posebej
med tisto, ki vztrajno zasleduje sporočilno-meditativne vrednote in ki je daleč
od lahkotnega poigravanja in preigravanja zgolj deklarativnih in nedorečenih,
populističnih vizualizacijskih dejanj.
Te ugotovitve, ki so posebej zaznamovale že njene uvodne (avto)portretne
študije,so se nadaljevale v instalaciji Dedinje (postavljene na prizorišču kazemat
na ljubljanskem gradu),mementu nekdanjim zapornicam, posvečeno tudi
sodobnim jetnicam, talkam.In kot je prav o Dedinjah kritika zapisala, da gre
za svetlo, upanja polno stvaritev, za katero se zdi, da govori o nevidni moči,
povezanosti (dedne in »dedne«), velja to tudi za novo, v smislu uvodoma
omenjene sinteze, instalacijo 16432.
Rdeča nit se tako v formalnem kot vsebinskem smislu umetničinega
večmedijskega projekta udejanja tudi z neposrednim aktivnim uvajanjem
dodatnega svetlobnega elementa, ki projekt osmišlja z dramatičnim tolmačenjem
izhodiščne zamisli. Kot da Demšarjeva na sebi lasten, prav generičen
način, išče odgovor na večno vprašanje Kdo smo, odkod prihajamo, kam
gremo.Dokumentarni zapis, nastal v osebnem odnosu do sorodniške osebe, ki
je preživela taborišče Auschwitz, se pravi zgarnih, izmučenih rok z zaporedno
številko, ki so jo internirancem za vse čase vtetovirali na levici, predstavlja
idejno izhodiščno zasnovo njene instalacije.Demšarjeva jo izpelje dalje skupaj
z različnimi rezi na rdeče prežarjenih, ulitih steklenih,opekastih formah; le-te
se v nadaljevanju podvajajo s fotografskimi aplikacijami multipliciranih rok
ter vtetoviranih številk na čistih površinah tokrat prosojnih opek.Razpon med
bizarno rdečino prvih in transcendentalnimi učinki prosojnih opek Demšarjeva
intenzivira in zaključuje svojo instalacijo s fototapeto rdečih črtnih oznak, ki
sicer simbolizirajo zaporedno preštevanje do štiri oziroma do pet s prekrižanjem
prvih štirih vertikal; tudi tu gre za memorialni in dejanski dokument, ki je kot
tak ohranjen na celični steni v povojnem taborišču na Golem otoku.
Kiparsko-fotografska inastalacija Polone Demšar odpira pogled na žrtve
nacizma, hkrati pa skuša problematizirati odnos sodobne družbe do mnogokrat
prezrtih vojnih internirancev.
Aleksander Bassin
Razstava odprta od 21. decembra do 28. januarja 2011.