…Podobe zapuščenosti in pritiklin industrijske civilizacije, podobe jedra prve petletke kažejo nek čas, ki se je preselil v spomin. In ki ga je mogoče doseči samo v sanjah ali pa skozi umetnost. Vidim Trbovlje kot cilj vseh odprav, kot nepretrgan tok svetlobe, Trbovlje, ki so se nam zdele neskončno velike in prostorne. Trbovlje brez občutka utesnjenosti, Trbovlje, ki obstajajo na nebu našega otroštva. Trbovlje, ki se ne kažejo kot naslov nekega romana – Črna dolina, ampak kot naslov nekega drugega – Kako zelena je bila moja dolina. In to tako močno in jasno videnje omogočajo ravno pričujoče fotografije, ki me z veliko prepričljivosto opozarjajo na verze, ki sem jih pred nedavnim prebral v neki knjigi. Ime pesnika mi ni znano. Glasijo pa se nekako takole: “Kdor se ni nikdar z zemljo mazal / v nebo sploh ne bi mogel priti.” (Uroš Zupan)